Pregled slovenske olimpijske reprezentance na voljo na mobilnih napravah
OI Rio 2016
Začetek olimpijskih iger sega v antično Grčijo 1000 let pr.n.št. Igre so imele takrat kultni pomen v svetem kraju Olimpija in so se začele kot verska srečanja. Najprej je bila le ena tekma, ob svojem višku pa so igre trajale pet dni in so vključevale športe, kot sta npr. rokoborba in tekma vozov. Tekmovalci in gledalci so bili lahko le moški. Ženske so imele svoje tekmovanje v čast boginje Here.
Začetek olimpijskih iger
Pri antičnih tekmovanjih je bila zmaga veliko bolj pomembna kot to predvideva olimpijska filozofija Pierra de Coubertina. Le po naključju se nam je ohranilo nekaj tedanjih dosežkov, saj jih niso mogli ne meriti ne štopati.
Zmagovalci so imeli številne ugodnosti: prejeli so venec iz oljčnih vejic, kip ali vazo, trinožnik iz plemenite kovine, opravičeni so bili plačevanja davkov, dobivali so zastonj hrano, imeli so časten sedež v gledališču, peli so jim ode in pesniki so pisali pesmi o njih. Zmaga je bila nadvse pomembna, poraz pa je bil tako rekoč sramota za vso mestno državo.
Seznami zmagovalcev so nam znani šele od leta 776 pr.n.št., vendar so proučevalci starega veka dokazali, da segajo igre daleč nazaj v drugo tisočletje. Med tekmovanja, ki so nazadnje trajala pet dni so med drugimi sodili: teki, dvoboji, peteroboj, konjeniške in vozniške dirke ter izbor najboljšega trobentača in najboljšega glasnika. Odličja pa so zmagovalcem podelili šele zadnji dan iger.
Leta 391 n.št. je rimski cesar Teodozij I. uradno prepovedal vsa poganska čaščenja, med njimi tudi olimpijske igre, kar je tedaj pomenilo konec olimpijskega gibanja.
V srednjem veku je športno udejstvovanje po vsem svetu le počasi pridobivalo pomen, šele v 19. stoletju se šport ponovno uveljavi. Razvijati so se začele nove športne panoge, kot so golf, nogomet, tenis, vse bolj pa se je uveljavila telovadba kot množičen šport.
Olimpijske igre moderne dobe
Največji pomen za razvoj olimpizma ima v Parizu rojen (leta 1863) potomec stare francoske družine, Pierre de Coubertin. Že v mladih letih se je navduševal za antične olimpijske igre. Njegova ideja je bila ponovno obuditi "plemeniti in viteški" način urjenja telesa v obliki amaterskega športa, ki mora biti samemu sebi nagrada. Idealnih vrednot športnih srečanj nikakor ne bi smeli skaliti z materialnimi nagradami za športnike niti z razmišljanjem o dobičku ali s športnimi kupčijami. Coubertin je neutrudno iskal primeren forum, prek katerega bi lahko populariziral svoje predstave o obnovi olimpijskih iger. Na kongresu leta 1894 na Sorboni so soglasno sprejeli sklep o ponovni obuditvi olimpijskih iger v letu 1896, ki bi bile v Atenah, nato pa vsaka štiri leta v prestolnici druge države.
Začetek olimpijskih iger
Pri antičnih tekmovanjih je bila zmaga veliko bolj pomembna kot to predvideva olimpijska filozofija Pierra de Coubertina. Le po naključju se nam je ohranilo nekaj tedanjih dosežkov, saj jih niso mogli ne meriti ne štopati.
Zmagovalci so imeli številne ugodnosti: prejeli so venec iz oljčnih vejic, kip ali vazo, trinožnik iz plemenite kovine, opravičeni so bili plačevanja davkov, dobivali so zastonj hrano, imeli so časten sedež v gledališču, peli so jim ode in pesniki so pisali pesmi o njih. Zmaga je bila nadvse pomembna, poraz pa je bil tako rekoč sramota za vso mestno državo.
Seznami zmagovalcev so nam znani šele od leta 776 pr.n.št., vendar so proučevalci starega veka dokazali, da segajo igre daleč nazaj v drugo tisočletje. Med tekmovanja, ki so nazadnje trajala pet dni so med drugimi sodili: teki, dvoboji, peteroboj, konjeniške in vozniške dirke ter izbor najboljšega trobentača in najboljšega glasnika. Odličja pa so zmagovalcem podelili šele zadnji dan iger.
Leta 391 n.št. je rimski cesar Teodozij I. uradno prepovedal vsa poganska čaščenja, med njimi tudi olimpijske igre, kar je tedaj pomenilo konec olimpijskega gibanja.
V srednjem veku je športno udejstvovanje po vsem svetu le počasi pridobivalo pomen, šele v 19. stoletju se šport ponovno uveljavi. Razvijati so se začele nove športne panoge, kot so golf, nogomet, tenis, vse bolj pa se je uveljavila telovadba kot množičen šport.
Olimpijske igre moderne dobe
Največji pomen za razvoj olimpizma ima v Parizu rojen (leta 1863) potomec stare francoske družine, Pierre de Coubertin. Že v mladih letih se je navduševal za antične olimpijske igre. Njegova ideja je bila ponovno obuditi "plemeniti in viteški" način urjenja telesa v obliki amaterskega športa, ki mora biti samemu sebi nagrada. Idealnih vrednot športnih srečanj nikakor ne bi smeli skaliti z materialnimi nagradami za športnike niti z razmišljanjem o dobičku ali s športnimi kupčijami. Coubertin je neutrudno iskal primeren forum, prek katerega bi lahko populariziral svoje predstave o obnovi olimpijskih iger. Na kongresu leta 1894 na Sorboni so soglasno sprejeli sklep o ponovni obuditvi olimpijskih iger v letu 1896, ki bi bile v Atenah, nato pa vsaka štiri leta v prestolnici druge države.
