Rio de Janeiro, 12.8.2016
Kajakaši
Na kajakaško tekmo sem se resno pripravljala. To ste lahko videli že v blogu, kjer z maserjem Urbanom Jarcem vadiva reševalne manevre J Za vsak primer, kar na očetu Kauzeju. Kot bi vedela...
Sceno je ogrel Benjamin Savšek. Po nesrečnih udarcih se mu ja za las izmusznilo mesto na stopničkah. Beniju vodni kanal ni dal, da bi svojo hitrost pretvoril v olimpijsko kolajno. Kajak je res specifičen šport. To da je športnik zdrav in telesno zmogljiv, je šele začetek. Potem pride še občutek, pa tisto, čemur pravijo kajakaši »da ti čoln steče«, radi uporabljajo tudi izraz »dnevna forma«. Za nas, ko nimamo pojma o teh dodatnih dimenzijah boja z vodno silo, je to bolj težko dojemljivo. A očitno obstaja in če gledam s stališča zdravnice, ki jih nekaj med njimi spremlja že kar lep čas, lahko mirno rečem da samo zdravje in zmogljivost ni sta zadosti. Vsi naši kajakaši so vrhunsko natrenirani, a da pride dan zmagoslavja, je potrebno tudi zlitje z nepredvidljivim vodnim tokom.
.jpg)
Za Benijem je prišel Peter Kauzer. Misli so mi poletele v Peking, leta 2008, ko je bil izjemno suveren v polfinalu, nato pa je finale vse obrnilo na glavo. Dobesedno. Tudi London 2012 lahko uvrstimo v isto ligo. Nato pa je prišla poškodba rame. Izgubljena sezona. Mukotrpna pot nazaj. Peter ve, kako se mu je svet postavil na glavo. Ne samo da ni mogel dokazati svoje sicer nesporne kajakaške kvalitete na dveh olimpijadah, moral je dokazati še čoveške, predvsem tisto »never give up«, nikoli ne obupaj. Danes so fantje ki so pripeljali skozi cilj navdušeno kazali svoje bicepse. Velike in ta prave, delovne. Ne tiste ustvarjene v fitnesu. Takšne ki jih je najteže narediti. Peter to ve vsaj dvojno. Ko so mu po poškodbi uplahnile, se je vozil na fizioterapije v Ljubljano. Tudi vsak dan, ko je bilo treba. Nič mu ni bilo težko. Ali kot mi je dejal Peter dan pred tekmo, izkušnja s poškodbo mu je koristila. Pridobil je nov pogled na svet in je zdaj močnejši.
To da je ponovno neverjetno močan, smo vedeli že pred olimpijskimi igrami. Dokazal je že s tem da je zmagal na ne ravno lahkih kvalifikacijah za mesto v kajakaški ekipi. Dejan Kralj, tudi olimpijec v kajaku v Sydneju 2000, mi je pred odhodom na olimpijado rekel: Kapselj je neverjetno hiter, kolajno ima na dosegu roke...Ja, vrhunski kajakaši vedo kaj govorijo. Za nas, ki gledamo na kajak na divjih vodah s trdnih tal in na suhem, pa je vse skupaj bolj umetnost. Skozi oči zdravnice, ki ve kaj je to rehabilitacija poškodovane rame za kajakaša, pa mirno lahko trdim da je nesporni zmagovalec olimpijske tekme Peter Kauzer. Ne glede na lesk kolajne.
Ta kolajna pa ni samo kolajna Petra Kauzerja in njegove izjemne poti. Je tudi kolajna Petra Kauzerja st, je tudi kolajna cele kajakaške ekipe. Ustvariti kolajno s tako skromnimi sredstvi kot jih ima na voljo kajakaška zveza je na meji čudeža. Ta čudež so ustvarili srčni ljudje iz Hrastnika in to je resnični olimpizem!
Resnično olimpijsko zgodbo so pisali tudi v Mostu na Soči in v večini drugih kajakaških klubih v Sloveniji. Olimpijsko zgodbo so pisali tudi Sašo Taljat, Luka Božič in Urša Kragelj. Vsi so prišli v olimpijski finale. Tako kot Peter Kauzer so si ga prigarali z izredno delavnostjo, predanostjo...z enakimi aduti o katerih sem včeraj pisala v Zgodbi o Tini Trstenjak in Marjanu Fabjanu. Olimpijske kolajne ni bilo, ostalo pa jim bo veliko več; občutek da so za dani trenutek naredili vse, kar so vedeli in znali. Z njimi so dihali njihovi domači na tribunah, svojega kanuističnega »partnerja« je prišel spodbujat tudi Bojan Tokič.
.jpg)
Pot po kateri so šli jih bo za vedno zaznamovala. Za vedno bodo ostala spoznanja in prijateljstva. Čeprav je razočaranje zaradi bližine stopničk trenutno veliko, jim je ostalo veliko več. Veliko so se naučili o sebi. In ostali zdravi.
Kajakaši
Na kajakaško tekmo sem se resno pripravljala. To ste lahko videli že v blogu, kjer z maserjem Urbanom Jarcem vadiva reševalne manevre J Za vsak primer, kar na očetu Kauzeju. Kot bi vedela...
Sceno je ogrel Benjamin Savšek. Po nesrečnih udarcih se mu ja za las izmusznilo mesto na stopničkah. Beniju vodni kanal ni dal, da bi svojo hitrost pretvoril v olimpijsko kolajno. Kajak je res specifičen šport. To da je športnik zdrav in telesno zmogljiv, je šele začetek. Potem pride še občutek, pa tisto, čemur pravijo kajakaši »da ti čoln steče«, radi uporabljajo tudi izraz »dnevna forma«. Za nas, ko nimamo pojma o teh dodatnih dimenzijah boja z vodno silo, je to bolj težko dojemljivo. A očitno obstaja in če gledam s stališča zdravnice, ki jih nekaj med njimi spremlja že kar lep čas, lahko mirno rečem da samo zdravje in zmogljivost ni sta zadosti. Vsi naši kajakaši so vrhunsko natrenirani, a da pride dan zmagoslavja, je potrebno tudi zlitje z nepredvidljivim vodnim tokom.
Za Benijem je prišel Peter Kauzer. Misli so mi poletele v Peking, leta 2008, ko je bil izjemno suveren v polfinalu, nato pa je finale vse obrnilo na glavo. Dobesedno. Tudi London 2012 lahko uvrstimo v isto ligo. Nato pa je prišla poškodba rame. Izgubljena sezona. Mukotrpna pot nazaj. Peter ve, kako se mu je svet postavil na glavo. Ne samo da ni mogel dokazati svoje sicer nesporne kajakaške kvalitete na dveh olimpijadah, moral je dokazati še čoveške, predvsem tisto »never give up«, nikoli ne obupaj. Danes so fantje ki so pripeljali skozi cilj navdušeno kazali svoje bicepse. Velike in ta prave, delovne. Ne tiste ustvarjene v fitnesu. Takšne ki jih je najteže narediti. Peter to ve vsaj dvojno. Ko so mu po poškodbi uplahnile, se je vozil na fizioterapije v Ljubljano. Tudi vsak dan, ko je bilo treba. Nič mu ni bilo težko. Ali kot mi je dejal Peter dan pred tekmo, izkušnja s poškodbo mu je koristila. Pridobil je nov pogled na svet in je zdaj močnejši.
To da je ponovno neverjetno močan, smo vedeli že pred olimpijskimi igrami. Dokazal je že s tem da je zmagal na ne ravno lahkih kvalifikacijah za mesto v kajakaški ekipi. Dejan Kralj, tudi olimpijec v kajaku v Sydneju 2000, mi je pred odhodom na olimpijado rekel: Kapselj je neverjetno hiter, kolajno ima na dosegu roke...Ja, vrhunski kajakaši vedo kaj govorijo. Za nas, ki gledamo na kajak na divjih vodah s trdnih tal in na suhem, pa je vse skupaj bolj umetnost. Skozi oči zdravnice, ki ve kaj je to rehabilitacija poškodovane rame za kajakaša, pa mirno lahko trdim da je nesporni zmagovalec olimpijske tekme Peter Kauzer. Ne glede na lesk kolajne.
Ta kolajna pa ni samo kolajna Petra Kauzerja in njegove izjemne poti. Je tudi kolajna Petra Kauzerja st, je tudi kolajna cele kajakaške ekipe. Ustvariti kolajno s tako skromnimi sredstvi kot jih ima na voljo kajakaška zveza je na meji čudeža. Ta čudež so ustvarili srčni ljudje iz Hrastnika in to je resnični olimpizem!
Resnično olimpijsko zgodbo so pisali tudi v Mostu na Soči in v večini drugih kajakaških klubih v Sloveniji. Olimpijsko zgodbo so pisali tudi Sašo Taljat, Luka Božič in Urša Kragelj. Vsi so prišli v olimpijski finale. Tako kot Peter Kauzer so si ga prigarali z izredno delavnostjo, predanostjo...z enakimi aduti o katerih sem včeraj pisala v Zgodbi o Tini Trstenjak in Marjanu Fabjanu. Olimpijske kolajne ni bilo, ostalo pa jim bo veliko več; občutek da so za dani trenutek naredili vse, kar so vedeli in znali. Z njimi so dihali njihovi domači na tribunah, svojega kanuističnega »partnerja« je prišel spodbujat tudi Bojan Tokič.
Pot po kateri so šli jih bo za vedno zaznamovala. Za vedno bodo ostala spoznanja in prijateljstva. Čeprav je razočaranje zaradi bližine stopničk trenutno veliko, jim je ostalo veliko več. Veliko so se naučili o sebi. In ostali zdravi.
Rio de Janeiro, 10.8.2016
Tina in Fabi
Za nami je olimpijski dan prve letošnje zlate medalje Rio 2016 Zanjo sta poskrbela, kot so ga poimenovali mediji, guru Marjan Fabjan in judoistka Tina Trstenjak. Novica je odjeknila med gledanjem kanuistične dirke za medalje, ko se je naš Benjamim Savšek bori za svoje prvo olimpijsko odličje. Beniju je kolajno preprečil nesrečen dotik z veslom, potem ko se je že prepeljal skozi 19. vrata, TIno pa je boginja sreče Fortuna poplačala za vso njene nečloveške napore na poti do tega zlata.
.jpg)
Pot do zlate kolajne dvojca Fabjan-Trstenjak je neverjetna. Tako kot je neverjetna pot dvojca Fabjan-Žolnir, Fabjan-Polavder, drugih dvojcev Fabjan-... ki so vsi nastali na Lopati. Če ne bi bilo Fabjana tudi večina Slovencev ne bi vedela kje je Lopata. Ne gre samo za zmage in olimpijske kolajne, gre za čisti duh olimpizma, hitreje-višje-močneje. Tako močno, da je Tina z učinkovitim prijemom v finalu odločno vzela tisto kar ji je bilo ponujeno, tisto za kar je garala dolga leta in tisto za kar dela Marjan Fabjan vsak dan, 24 h/d. Olimpijsko kolajno. Olimpijska kolajna ji bo spremenila življenje. Marjan Fabjan ji ga je spremenil že veliko prej. Tako kot ga spreminja mnogim, ki brezkompromisno vadijo v njegovem judoističnem centru Sankaku na Lopati.
.jpg)
Ko stojiš na vratih tega judoističnega svetišča, takoj začutiš posebno energijo. Ta energija vstopa vate, najprej začutiš delo, nato predanost, nato bojevitost in nepopustljivost. Od nekod se prikrade verz Toneta Pavčka: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.« V tisti dvorani vsi hodijo po poti do končnega cilja: biti čimboljši, biti najboljši. Ta pot determiniranosti je duh Marjana Fabjana. Na vseh področjih. Tudi tistih, ki jih medicina na šteje kot zdrava. Že zadnjič sem napisala da vrhunski šport ni ravno zdrav. Marjan Fabjan se tega rizika zaveda in hoče poskrbeti za vse, da zaščiti zdravje svojih športnikov. Dobesedno vse, kar ve in zmore. Kot zdravnica »uradne medicine«, bi seveda kaj naredila tudi drugače, a veliko stvari, zlasti psihološki pristop ob zdravstvenih težavah, obvlada Marjan Fabjan odlično. Fabi, kot ga je v intervjuju poimenovala Lucija Polavder, je prava zvezda v pripravi športnic za olimpijski pristop in bi na tem področju on sam vsekakor zaslužil olimpijsko kolajno.
.jpg)
Predvsem pa bi zaslužil kolajno za to, da mu je uspelo doseču da športniki ne tratijo energije z uporabo nadzorovalcev našega časa in misli, kot so mobiteli in podobno. Marjan Fabjan je pripravi svojih športnikov obdržal avtentični olimpijski pristop v katerem se športniki fokusirajo na pripravo za olimpijski nastop in dejansko, seveda z njim vred, naredijo vse kar je v njihovi moči da bi prišli na vrh športnega Olimpa.
Tako osredotočena je večina športnikov, ki delajo v judoističnem centru na Lopati, tako sredotočena je bila tudi tIna Trstenjak. Če me spomin na vara je bila že trening partnerka dvakratni olimpijski medaljistki Urški Žolnir. Tina je s Fabjanovo, Urškino in pomočjo mnogih judoističnih soborcev posegla po zvezdah. A ni edina, po zvezdah so in bodo posegli tudi mnogi drugi, ki se kalijo v judoistični dvorani na Lopati. Vse zvezde se ne merijo z olimpijskimi kolajnami. Šola življenja na Lopati je trda, a nauči te kaj pomeni skromnost, osredotočenost in predanost.
Tina in Fabi
Za nami je olimpijski dan prve letošnje zlate medalje Rio 2016 Zanjo sta poskrbela, kot so ga poimenovali mediji, guru Marjan Fabjan in judoistka Tina Trstenjak. Novica je odjeknila med gledanjem kanuistične dirke za medalje, ko se je naš Benjamim Savšek bori za svoje prvo olimpijsko odličje. Beniju je kolajno preprečil nesrečen dotik z veslom, potem ko se je že prepeljal skozi 19. vrata, TIno pa je boginja sreče Fortuna poplačala za vso njene nečloveške napore na poti do tega zlata.
Pot do zlate kolajne dvojca Fabjan-Trstenjak je neverjetna. Tako kot je neverjetna pot dvojca Fabjan-Žolnir, Fabjan-Polavder, drugih dvojcev Fabjan-... ki so vsi nastali na Lopati. Če ne bi bilo Fabjana tudi večina Slovencev ne bi vedela kje je Lopata. Ne gre samo za zmage in olimpijske kolajne, gre za čisti duh olimpizma, hitreje-višje-močneje. Tako močno, da je Tina z učinkovitim prijemom v finalu odločno vzela tisto kar ji je bilo ponujeno, tisto za kar je garala dolga leta in tisto za kar dela Marjan Fabjan vsak dan, 24 h/d. Olimpijsko kolajno. Olimpijska kolajna ji bo spremenila življenje. Marjan Fabjan ji ga je spremenil že veliko prej. Tako kot ga spreminja mnogim, ki brezkompromisno vadijo v njegovem judoističnem centru Sankaku na Lopati.
Ko stojiš na vratih tega judoističnega svetišča, takoj začutiš posebno energijo. Ta energija vstopa vate, najprej začutiš delo, nato predanost, nato bojevitost in nepopustljivost. Od nekod se prikrade verz Toneta Pavčka: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.« V tisti dvorani vsi hodijo po poti do končnega cilja: biti čimboljši, biti najboljši. Ta pot determiniranosti je duh Marjana Fabjana. Na vseh področjih. Tudi tistih, ki jih medicina na šteje kot zdrava. Že zadnjič sem napisala da vrhunski šport ni ravno zdrav. Marjan Fabjan se tega rizika zaveda in hoče poskrbeti za vse, da zaščiti zdravje svojih športnikov. Dobesedno vse, kar ve in zmore. Kot zdravnica »uradne medicine«, bi seveda kaj naredila tudi drugače, a veliko stvari, zlasti psihološki pristop ob zdravstvenih težavah, obvlada Marjan Fabjan odlično. Fabi, kot ga je v intervjuju poimenovala Lucija Polavder, je prava zvezda v pripravi športnic za olimpijski pristop in bi na tem področju on sam vsekakor zaslužil olimpijsko kolajno.
Predvsem pa bi zaslužil kolajno za to, da mu je uspelo doseču da športniki ne tratijo energije z uporabo nadzorovalcev našega časa in misli, kot so mobiteli in podobno. Marjan Fabjan je pripravi svojih športnikov obdržal avtentični olimpijski pristop v katerem se športniki fokusirajo na pripravo za olimpijski nastop in dejansko, seveda z njim vred, naredijo vse kar je v njihovi moči da bi prišli na vrh športnega Olimpa.
Tako osredotočena je večina športnikov, ki delajo v judoističnem centru na Lopati, tako sredotočena je bila tudi tIna Trstenjak. Če me spomin na vara je bila že trening partnerka dvakratni olimpijski medaljistki Urški Žolnir. Tina je s Fabjanovo, Urškino in pomočjo mnogih judoističnih soborcev posegla po zvezdah. A ni edina, po zvezdah so in bodo posegli tudi mnogi drugi, ki se kalijo v judoistični dvorani na Lopati. Vse zvezde se ne merijo z olimpijskimi kolajnami. Šola življenja na Lopati je trda, a nauči te kaj pomeni skromnost, osredotočenost in predanost.
Fizioterapevti, maserji in veliko več
Kajakaške in kanuistične tekme so se začele, ko je prišel veter. Ni ogrožal samo jedilnice, lotil se je tudi olimpijske tekme. Kako se naj kanuist ali kajakaš bori z divjo vodo in še količki, ki se majejo hkrati? Mogoče ni nevarno, kot pri smučarskih skokih, a pri obeh športih so to pogoji, ki jih štejemo v oddelek »neregularna« tekma. Prestavljanje tekme je za marsikoga močno moteč faktor, povzroča nervozo in takrat je čas za podporne člane ekipe. Urban Jarc, maser kajakaške in tudi skakalne ekipe, je mojster takšnih trenutkov. Stres vetrovnih sunkov močno umirijo njegove besede, »da se počuti čisto domače, kot na skakalni tekmi«...Torej, če veter ni sklatil Prevca in drugih skakalcev, tudi kajakašev ne bo. Da je bila situacija še malo bolj mehka, je takoj organiziral vajo kako delujeva kot tim z brazilskim reševalnim vozičkom. Za trening sva uporabila koleno Petra Kauzerja st.
Maserji in fizioterapevti torej ne blažijo samo bolečin v mišica in sklepih. S svojim pristopom blažijo tudi vadbeni in tekmovalni stres, lahko bi rekli da so včasih kar »smet kanta« za številne probleme, ki jih s seboj nosi tekmovalni šport. Ob tem so to praviloma skromni ljudje, ki jih ravno zato prezremo, a oni že vedo kaj je bistveno! Skozi moja profesionalna in športna leta sem spoznala mnoge. Vedno znova me navdušijo s svojo zrelostjo in profesionalnim pristopom. Vsak je drugačen in vsak mi odkriva nove poglede na rek, ki pravi da je srečen tisti, ki lahko pomaga!
Tudi v olimpijski ekipi Rio 2016 imamo izjemne fizioterapevte in maserje. Profesionalni obraz Urbana Jarca sem že omenila, a Urban v sebi skriva še veliko več. Ob dveh ponoči, ko smo imeli že vsi popolnoma razbolele noge in bili praktično »na pol mrtvi« od veliko urne otvoritvene procesije, bi vsekakor potrebovali masažo, limfno drenažo... Vendar so Brazilci poskrbeli da si bomo otvoritveno slovesnost zapomnili po več točkah in je bil prevoz domov popolnoma neorganiziran. V strašni gneči smo si nekako le priborili prostor na tleh in stopnicah avtobusa in Urban se je odločil da nam življenje olajša z izjemno duhovitostjo. Nič nismo jamrali, več kot uro dolga vožnja na tleh avtobusa je bila eden izmed bolj zabavnih dogodkov na letošnjih olimpijskih igrah. Pri organiziranju te zabave mu je delal družbo Samo. Samo Mikl je zame eno izmed odkritij teh iger. Izjemno načitan, močno strokovno podkovan fizioterapevt, ki ga stroka živo zanima in zato poleg vsega dela še magisterij v Salzburgu. Gre torej za fizoterapevta, ki si ga vsak zdravnik želi v svojem timu. V svojem timu si bi želel tudi maserja s Koroške, Mateja Cvitaniča, ki je v vsakdanu medicinski tehnik v Domu za prizadete otroke v Črni na Koroškem. Dela v ustanovi, kjer vsak dan vidi da življenje ni pogača. Tih, miren, z izjemnim občutkom skrbi za slovenske plavalce in tudi njega odlikuje izjemna skromnost. Ja fantje vedo, da je nadutost lastnost majhnih ljudi.
In potem je tu »naša« Nežka. Nežka Poljanšek je na olimpijskih igrah vodja ekipe fizioterapevtov in maserjev. S svojim edinstvenim pristopom je Nežka pravi balzam za telo in dušo. Milina in neposrednost sta dodana vrednost njenih profesionalnih kvalitet, skozi njene roke so šli številni vrhunski prosfesionalni in amaterski špotrtniki. S Tino Maze na čelu!
Da življenje ni potica ve tudi rokometni maser Slavko Brezovnik, ki v navezi z bodočim fizioterapevtom Žan Rant Roos-om skrbi za rokometno reprezentanco. Prostori fizioterapije naših rokometašov izgledajo kot da bi prišli v visokotehnološki terapevtski salon! Še dobro, da ima Slavko več specialnih znanj, kajti delo z gorami mišic, ki jih imajo rokometaši, je izjemno zahtevno delo. Slavko je tudi mojster izrekov, nekaj jih lahko vidite v slikovnem materialu. Še posebej je zanimiva izkušnja z dihanjem; če niste vedeli pravilno izdihnete tako da rečete nekako »h..«. Klepeta pri raztezanju in pritiskanju na boleče točke pri Slavkotu ni. Vsekakor pa v polni meri velja kar piše na steni prostora za raztezanje: »Ne jamraj!!!«
Za kolesarje skrbi Aleš Murn. Ko sem v jedilnici ugotovila kako »tenke« roke ima Froom, sem Alešu takoj diagnosticirala da ni kolesar. Ja, tudi če masiraš kolesarje, to ni lahkotno delo! Fizioterapevtski ekipi se bosta pridružila še Nace Gartner in osteopat Khalid Nasif, ki že dolga leta sodeluje z atletsko ekipo. Tudi Nace in Kahlid sta vrhunska strokovnjaka in tako, kot ostali, odlična timska sodelavca.
Reprezentančni zdravniki smo izjemno zadovoljni da lahko sodelujemo s tako olimpijsko ekipo maserjev in fizioterevtov. Še bolj pa olimpijci!
Kajakaške in kanuistične tekme so se začele, ko je prišel veter. Ni ogrožal samo jedilnice, lotil se je tudi olimpijske tekme. Kako se naj kanuist ali kajakaš bori z divjo vodo in še količki, ki se majejo hkrati? Mogoče ni nevarno, kot pri smučarskih skokih, a pri obeh športih so to pogoji, ki jih štejemo v oddelek »neregularna« tekma. Prestavljanje tekme je za marsikoga močno moteč faktor, povzroča nervozo in takrat je čas za podporne člane ekipe. Urban Jarc, maser kajakaške in tudi skakalne ekipe, je mojster takšnih trenutkov. Stres vetrovnih sunkov močno umirijo njegove besede, »da se počuti čisto domače, kot na skakalni tekmi«...Torej, če veter ni sklatil Prevca in drugih skakalcev, tudi kajakašev ne bo. Da je bila situacija še malo bolj mehka, je takoj organiziral vajo kako delujeva kot tim z brazilskim reševalnim vozičkom. Za trening sva uporabila koleno Petra Kauzerja st.
Maserji in fizioterapevti torej ne blažijo samo bolečin v mišica in sklepih. S svojim pristopom blažijo tudi vadbeni in tekmovalni stres, lahko bi rekli da so včasih kar »smet kanta« za številne probleme, ki jih s seboj nosi tekmovalni šport. Ob tem so to praviloma skromni ljudje, ki jih ravno zato prezremo, a oni že vedo kaj je bistveno! Skozi moja profesionalna in športna leta sem spoznala mnoge. Vedno znova me navdušijo s svojo zrelostjo in profesionalnim pristopom. Vsak je drugačen in vsak mi odkriva nove poglede na rek, ki pravi da je srečen tisti, ki lahko pomaga!
Tudi v olimpijski ekipi Rio 2016 imamo izjemne fizioterapevte in maserje. Profesionalni obraz Urbana Jarca sem že omenila, a Urban v sebi skriva še veliko več. Ob dveh ponoči, ko smo imeli že vsi popolnoma razbolele noge in bili praktično »na pol mrtvi« od veliko urne otvoritvene procesije, bi vsekakor potrebovali masažo, limfno drenažo... Vendar so Brazilci poskrbeli da si bomo otvoritveno slovesnost zapomnili po več točkah in je bil prevoz domov popolnoma neorganiziran. V strašni gneči smo si nekako le priborili prostor na tleh in stopnicah avtobusa in Urban se je odločil da nam življenje olajša z izjemno duhovitostjo. Nič nismo jamrali, več kot uro dolga vožnja na tleh avtobusa je bila eden izmed bolj zabavnih dogodkov na letošnjih olimpijskih igrah. Pri organiziranju te zabave mu je delal družbo Samo. Samo Mikl je zame eno izmed odkritij teh iger. Izjemno načitan, močno strokovno podkovan fizioterapevt, ki ga stroka živo zanima in zato poleg vsega dela še magisterij v Salzburgu. Gre torej za fizoterapevta, ki si ga vsak zdravnik želi v svojem timu. V svojem timu si bi želel tudi maserja s Koroške, Mateja Cvitaniča, ki je v vsakdanu medicinski tehnik v Domu za prizadete otroke v Črni na Koroškem. Dela v ustanovi, kjer vsak dan vidi da življenje ni pogača. Tih, miren, z izjemnim občutkom skrbi za slovenske plavalce in tudi njega odlikuje izjemna skromnost. Ja fantje vedo, da je nadutost lastnost majhnih ljudi.
In potem je tu »naša« Nežka. Nežka Poljanšek je na olimpijskih igrah vodja ekipe fizioterapevtov in maserjev. S svojim edinstvenim pristopom je Nežka pravi balzam za telo in dušo. Milina in neposrednost sta dodana vrednost njenih profesionalnih kvalitet, skozi njene roke so šli številni vrhunski prosfesionalni in amaterski špotrtniki. S Tino Maze na čelu!
Da življenje ni potica ve tudi rokometni maser Slavko Brezovnik, ki v navezi z bodočim fizioterapevtom Žan Rant Roos-om skrbi za rokometno reprezentanco. Prostori fizioterapije naših rokometašov izgledajo kot da bi prišli v visokotehnološki terapevtski salon! Še dobro, da ima Slavko več specialnih znanj, kajti delo z gorami mišic, ki jih imajo rokometaši, je izjemno zahtevno delo. Slavko je tudi mojster izrekov, nekaj jih lahko vidite v slikovnem materialu. Še posebej je zanimiva izkušnja z dihanjem; če niste vedeli pravilno izdihnete tako da rečete nekako »h..«. Klepeta pri raztezanju in pritiskanju na boleče točke pri Slavkotu ni. Vsekakor pa v polni meri velja kar piše na steni prostora za raztezanje: »Ne jamraj!!!«
Za kolesarje skrbi Aleš Murn. Ko sem v jedilnici ugotovila kako »tenke« roke ima Froom, sem Alešu takoj diagnosticirala da ni kolesar. Ja, tudi če masiraš kolesarje, to ni lahkotno delo! Fizioterapevtski ekipi se bosta pridružila še Nace Gartner in osteopat Khalid Nasif, ki že dolga leta sodeluje z atletsko ekipo. Tudi Nace in Kahlid sta vrhunska strokovnjaka in tako, kot ostali, odlična timska sodelavca.
Reprezentančni zdravniki smo izjemno zadovoljni da lahko sodelujemo s tako olimpijsko ekipo maserjev in fizioterevtov. Še bolj pa olimpijci!
7.8.2016, Rio de Janeiro
Olimpijska jedilnica
Današnji vstop v jedilnico je skoraj izgubil svoj namen. Po lepem sončnem jutro so od nekod (verjetno z morja) prihrumeli divji vetrovi. Že na poti v jedilnico so premočno vihrale zastave, v to smer se je začela premikati tudi montažna konstrukcija jedilnice...Prostovoljci na glavnem vhodu so hoteli zaustaviti vstopajoče, a gruča Francozov je šla dobesedno mimo njih. Lakota je lakota, tudi če ti veter maje streho nad glavo. Lačnim Francozom so sledili tudi drugi in ob misli da ne bom edina v težavah (in seveda podkrepljena z lakoto), sem se toku proti jedilnici pridružila tudi sama. Naslednja ovira so bila vstopna vrata. Večino so jih kar zaprli, na preostalh dveh pa se prostovoljci niso zmogli boriti z lačno množico. Pravila dezinfekcije so ob tem navalu na hrano popolnoma odpovedala. Pred vrati so namreč dezinfekcijska stojala, ki pa so (pre)mnogokrat prazna, tako smo tudi sicer začeli kar pozabljati na njih. Ja, lačen si res ful drugačen!
No kasneje sem izvedela da je zaradi tega ragrajanja vetra nekaj v jedilnici poletela neka plošča proti Dejanu Testenu, trenerja našega dvojca v kanuju. K sreči brez posledic.
Lakota je v olimpijski vasi resna stvar. Vrhunsko trenirani športniki pojedo bistveno več kot povprečni odrasel človek, tudi potrebe športnika so nemalokrat daleč od pojma, ki ga imenujemo vsakodnevna »uravnotežena prehrana«. Če gledamo z vidika priporočil javnega zdravja je še huje, športniki morajo zato da ohranijo svoje zdravje in izboljšajo zmogljivostv redno posegati tudi po »belih sovražnikih« (sol, sladkor, bela moka). Na olimpijskih igrah v Riu pa je prehrana še bolj resna stvar. Res je, kar je pred kratkim izjavila olimpijska zmagovalka Urška Žolnir, hrano imamo in streho tudi. A vseeno zna biti v olimpijski jedilnici kar problem kaj naložiti na krožnik, da bosta zdravje in zmogljivost zdržala.
Ponudba jedilnice v olimpijski vasi je sicer kar raznolika. Ponuja relativno veliko prehranskih izbir, od kuhinje domačinov Brazilce, do azijske kuhanje, najde se kotiček z »univerzalno« prehrano in celo kuhinjo, ki je prilagojena verskim zahtevam ter azijskemu okusu. Za tiste, ki se v tej izbiri ne najdejo, pa obstaja kotiček s pico in testeninami. McDonalds so tokrat odselili v popolnoma drug kot v olimpijski vasi. Prvi dan, ko sem naokoli iskala kuhinjo, so mi pred McDonaldsom varnostniki pojasnili da ponavadi zmanjka hrane že kakšno uro preden ga uradno zaprejo.
Izbira hrane torej je. Velika. Podarjenemu konju se res ne gleda v zobe, to ima Urška Žolnir prav, a vseeno to so olimpijske igre. Za superkvalitetne dosežke, ki nam polepšajo življenje, je potrebno tudi kvalitetno gorivo. Tu pa se športnik v olimpijski jedilnici znajde pred dvema resnima problemoma.
Prvi je kvaliteta hrane. Po enem tednu bivanja v plavalnem pripravljalnem taboru v Santosu, kjer smo imeli odlično hrano, sem se verjetno kar malo razvadila. V jedilnici v olimpijski vasi imajo piščančji zrezki okus po žagovini, riž je kot bi jedel majčkene kokice, ali pa mu je dodana zelenjava v nepreverjeni kombinaciji. Če si hoče športnik nekoliko izboljšati okus hrane, poskusi v azijskem kotičku, a tam nikoli ne veš kako se bo eksperiment končal. To vidimo tudi v zdravniški ordinaciji, vcećčina zdravenih problemov je vezana na prebavila.
Drugi, prav tako velik problem, je izbira hrane ki bo ustrezala športnikovim potrebam v tekmovalnem obdobju. Stroka klinične športne prehrane poudarja da je potrebno pred velikimi tekmami vedno jesti hrano, ki si je navajen. Hrane v olimpijski jedilnici športnik seveda ni navajen in ta manever navajanja tudi nima časa. Ob tem veliko športnikov nima znanja da bi znali med hrano izbrati pravilne kombinacije, ki bi energijsko in hranilno ustrezale njihovim potrebam. Tako se v olimpijski jedilnici nastavlja ogledalo pomanjkljve prehranske prakse doma. Največji problem imajo športniki, ki se želijo držati nekega jedilnika ali kakšne posebne diete. Tu športnike rešuje samo praksa in znanje, ki jim pomagat obvladati takšne situacije. To znanje si naberejo doma, ko so naučijo kako izbirati hrano da dobijo zadostno količino energije in hranil, ki jih potrebujeo za svoje zdravje in športne podvige.
V praksi prehranska svetovanja izvajamo tako, da klinični dietetik športnikom analiziramo njihove prehranske vnose ter jim razložimo v kakšni meri njihove prehranske strategije sovpadajo s priporočili športne prehrane. Gre za cel proces, v katerem učinke prehranskih strategij tudi meri in posledično ugotavlja kaj je potrebno prilagoditi da bo vadba in tekmovanje boljše. Športnik, ki pride tako pripravljen v olimpijsko jedilnico, bo znal tudi izbrati hrano , ki jo potrebuje. Tudi v jedlinici, kot je olimpijska se tako vedno najde kaj primernega.
Če prehrana ni primerna, potem se hitro začnejo problemi, ki se nemalokrat kažejo tudi kot zdravstveni problemi. Še posebej če športnik zaradi reakcije na hrano dobi drisko ali gastritis. In v Riu je zaenkrat veliko zdravstvenih problemov povezanih ravno zaradi težav s prebavili. Če jim dodamo še posledice dehidracije pa dobimo že skoraj vse...
Ali kot smo predvideli že pred igrami, naš glavni problem ni Zika, številne pasti za zdravje in rezultate se skrivajo v jedilnici.
Pa naj zaključim bolj prijazno. Jedilnica je tudi prosto, kjer ni mej, kjer politike, kjer lahko sediš zraven Frooma (in ga ne spoznaš). Jedilnica je pravzaprav zelo prijazen prostor, pravo tališče kultur in spoznavanja novih prijateljev. Pa tudi poskušanja novih kuhinj. A to velja za športnike po končanem nastopu, za nas, ki skrbimo za njih pa ves čas. Zato je prehrana v olimpijski jedilnici prvzaprav prijetna preizkušnja za katero si je vredno vzeti čas!
Olimpijska jedilnica
Današnji vstop v jedilnico je skoraj izgubil svoj namen. Po lepem sončnem jutro so od nekod (verjetno z morja) prihrumeli divji vetrovi. Že na poti v jedilnico so premočno vihrale zastave, v to smer se je začela premikati tudi montažna konstrukcija jedilnice...Prostovoljci na glavnem vhodu so hoteli zaustaviti vstopajoče, a gruča Francozov je šla dobesedno mimo njih. Lakota je lakota, tudi če ti veter maje streho nad glavo. Lačnim Francozom so sledili tudi drugi in ob misli da ne bom edina v težavah (in seveda podkrepljena z lakoto), sem se toku proti jedilnici pridružila tudi sama. Naslednja ovira so bila vstopna vrata. Večino so jih kar zaprli, na preostalh dveh pa se prostovoljci niso zmogli boriti z lačno množico. Pravila dezinfekcije so ob tem navalu na hrano popolnoma odpovedala. Pred vrati so namreč dezinfekcijska stojala, ki pa so (pre)mnogokrat prazna, tako smo tudi sicer začeli kar pozabljati na njih. Ja, lačen si res ful drugačen!
No kasneje sem izvedela da je zaradi tega ragrajanja vetra nekaj v jedilnici poletela neka plošča proti Dejanu Testenu, trenerja našega dvojca v kanuju. K sreči brez posledic.
Lakota je v olimpijski vasi resna stvar. Vrhunsko trenirani športniki pojedo bistveno več kot povprečni odrasel človek, tudi potrebe športnika so nemalokrat daleč od pojma, ki ga imenujemo vsakodnevna »uravnotežena prehrana«. Če gledamo z vidika priporočil javnega zdravja je še huje, športniki morajo zato da ohranijo svoje zdravje in izboljšajo zmogljivostv redno posegati tudi po »belih sovražnikih« (sol, sladkor, bela moka). Na olimpijskih igrah v Riu pa je prehrana še bolj resna stvar. Res je, kar je pred kratkim izjavila olimpijska zmagovalka Urška Žolnir, hrano imamo in streho tudi. A vseeno zna biti v olimpijski jedilnici kar problem kaj naložiti na krožnik, da bosta zdravje in zmogljivost zdržala.
Ponudba jedilnice v olimpijski vasi je sicer kar raznolika. Ponuja relativno veliko prehranskih izbir, od kuhinje domačinov Brazilce, do azijske kuhanje, najde se kotiček z »univerzalno« prehrano in celo kuhinjo, ki je prilagojena verskim zahtevam ter azijskemu okusu. Za tiste, ki se v tej izbiri ne najdejo, pa obstaja kotiček s pico in testeninami. McDonalds so tokrat odselili v popolnoma drug kot v olimpijski vasi. Prvi dan, ko sem naokoli iskala kuhinjo, so mi pred McDonaldsom varnostniki pojasnili da ponavadi zmanjka hrane že kakšno uro preden ga uradno zaprejo.
Izbira hrane torej je. Velika. Podarjenemu konju se res ne gleda v zobe, to ima Urška Žolnir prav, a vseeno to so olimpijske igre. Za superkvalitetne dosežke, ki nam polepšajo življenje, je potrebno tudi kvalitetno gorivo. Tu pa se športnik v olimpijski jedilnici znajde pred dvema resnima problemoma.
Prvi je kvaliteta hrane. Po enem tednu bivanja v plavalnem pripravljalnem taboru v Santosu, kjer smo imeli odlično hrano, sem se verjetno kar malo razvadila. V jedilnici v olimpijski vasi imajo piščančji zrezki okus po žagovini, riž je kot bi jedel majčkene kokice, ali pa mu je dodana zelenjava v nepreverjeni kombinaciji. Če si hoče športnik nekoliko izboljšati okus hrane, poskusi v azijskem kotičku, a tam nikoli ne veš kako se bo eksperiment končal. To vidimo tudi v zdravniški ordinaciji, vcećčina zdravenih problemov je vezana na prebavila.
Drugi, prav tako velik problem, je izbira hrane ki bo ustrezala športnikovim potrebam v tekmovalnem obdobju. Stroka klinične športne prehrane poudarja da je potrebno pred velikimi tekmami vedno jesti hrano, ki si je navajen. Hrane v olimpijski jedilnici športnik seveda ni navajen in ta manever navajanja tudi nima časa. Ob tem veliko športnikov nima znanja da bi znali med hrano izbrati pravilne kombinacije, ki bi energijsko in hranilno ustrezale njihovim potrebam. Tako se v olimpijski jedilnici nastavlja ogledalo pomanjkljve prehranske prakse doma. Največji problem imajo športniki, ki se želijo držati nekega jedilnika ali kakšne posebne diete. Tu športnike rešuje samo praksa in znanje, ki jim pomagat obvladati takšne situacije. To znanje si naberejo doma, ko so naučijo kako izbirati hrano da dobijo zadostno količino energije in hranil, ki jih potrebujeo za svoje zdravje in športne podvige.
V praksi prehranska svetovanja izvajamo tako, da klinični dietetik športnikom analiziramo njihove prehranske vnose ter jim razložimo v kakšni meri njihove prehranske strategije sovpadajo s priporočili športne prehrane. Gre za cel proces, v katerem učinke prehranskih strategij tudi meri in posledično ugotavlja kaj je potrebno prilagoditi da bo vadba in tekmovanje boljše. Športnik, ki pride tako pripravljen v olimpijsko jedilnico, bo znal tudi izbrati hrano , ki jo potrebuje. Tudi v jedlinici, kot je olimpijska se tako vedno najde kaj primernega.
Če prehrana ni primerna, potem se hitro začnejo problemi, ki se nemalokrat kažejo tudi kot zdravstveni problemi. Še posebej če športnik zaradi reakcije na hrano dobi drisko ali gastritis. In v Riu je zaenkrat veliko zdravstvenih problemov povezanih ravno zaradi težav s prebavili. Če jim dodamo še posledice dehidracije pa dobimo že skoraj vse...
Ali kot smo predvideli že pred igrami, naš glavni problem ni Zika, številne pasti za zdravje in rezultate se skrivajo v jedilnici.
Pa naj zaključim bolj prijazno. Jedilnica je tudi prosto, kjer ni mej, kjer politike, kjer lahko sediš zraven Frooma (in ga ne spoznaš). Jedilnica je pravzaprav zelo prijazen prostor, pravo tališče kultur in spoznavanja novih prijateljev. Pa tudi poskušanja novih kuhinj. A to velja za športnike po končanem nastopu, za nas, ki skrbimo za njih pa ves čas. Zato je prehrana v olimpijski jedilnici prvzaprav prijetna preizkušnja za katero si je vredno vzeti čas!
6.8.2016, Rio de Janeiro
Olimpijski pogled na zdravje, od Novic Extrema do Ria
Z olimpijci sem se prvič srečala v klubu Novice Extreme. Novinarskošportni entuziast Primož Kališnik, nekateri bi rekli tudi športni »usekanec« (oprosti Kalček), je pod skupno streho v (skoraj) garaži na Bratovževi ploščasi, zbral vrhunske in rekreativne športne navdušence. Mešanica športnikov je bila neverjetna, zbirali smo se ob sredah. Od malarja Lojzeta, pa Klemena, ki je vsak dan skrbel za več kot 100 krav, in mimogrede postal še državni prvak v duatlonu, do olimpijcev ko sta bila Iztok Čop, tokratni vodja Olimpijske odprave v Rio in Uroš Velepec, pa Jure Robič, Dušan Mravlje, in številni drugi.
Po sestankih smo imeli seveda obvezno diskusijo. Verjetno fantje še danes pomnijo da sem ponavadi pila kamilični čaj, ki ga oni seveda niso. Zna biti da sem tako kot zdravnica zbujala nekaj več zaupanja; verjetno so bolj verjeli da se res ukvarjam z zdravjem. Vsekakor pa je k zaupanju prispevalo tudi to, da sem prav tako kot oni bruhala na maratonih in triatlonih, imela bolečine po raznih mišicah in sklepih, skratka naša izmenjava izkušenj je bila res, kot danes rečemo v medicini, multidisciplinarna! Skratka vedeli so, da vem zakaj gre, ko imajo zdravstvene probleme...
Tako sem se počasi učila da je za vrhunskega športnika zdravje drugačna dimenzija, kot za moje-naše bolnike na Onkološkem Inštitutu. Njihovi problemi z zdravjem razen redkih izjem, niso življenjsko pomembni, če gledam z vidika nekoga, ki se dobesedno bori za življenje..A vseeno so pomembni, športniki so nemalokrat »življenjsko« odvisni od svojega zdravja. Če so poškodovani, če zdravje ni kar bi moralo biti, je vadba slaba in rezultati slabi. Iz resne medicine, kjer gre nemalokrat za golo preživetje in je zdravje poglavitna vrednota, tako prehajamo v medicino kjer je zdravje prav tako poglavitna vrednota, a z druge perspektive. Zdravje vrhunskemu športniku omogoča vadbo in zato vrhunske rezultate. Vse to pa od telesa zahteva nemalokrat prav nezdrave stvari. To nas uči tudi zgodovina. Gladiatorji in podobno. In če pogledamo res iz zdravstvenega vidika: rekreacija je za zdravje, vrhunski šport pa ni vedno zdrav.
Vrhunski športnik torej res potrebuje zdravnika. Ne zato da mu pove kdaj načenja zdravje ob mnogokrat nečloveških naporih in hoji po robu, temveč predvsem zato da mu pomaga zaščititi njegovo zdravje in zna hitro ukrepati preden majhne zdravstvene težave postanejo velike. Zato mora zdravnik zelo dobro poznati osnove fiziologije športa in napora ter seveda medicinske probleme, ki so stem povezani. Na primer, na krvni izvid športnika pogledam z drugimi očmi kot na krvni izvid bolnike, in ob tem, tako kot pri bolniku nujno potrebujem diagnozo. Pri športniku diagnozo bolezni in njegovo presnovno stanje, pri športniku pa fazo in tip vadbe ter seveda tudi stanje presnove.
Olimpijci, vrhunski rekreativni športniki in ostali ljubiteljski športniki najprej Novic Extrema ter nato v številnih športnih panogah, ki sem jih obravnavala v zadnjih 20 letih so bili tako svojevrstna šola. Še posebej ker sem ves čas lahko spremljala podobnost presnovnih težav pri bolnikih in športnikih. Spremljati pomeni tudi to da lahko danes z znanji in metodami, ki jih imamo, dokaj dobro opredelimo športnikovo presnovno stanje in predvidimo podporne ukrepe. Med osnovne spada vsekaor primerna prehranska strategija. Ne dieta! Strateško načrtovana prehrana, da športnikovo telo dobi tisto kar potrebuje, ko vadi in ko ne vadi. Le tako lahko športniku tudi s to komponento vadbe pripomoremo, da ustrezno zavaruje zdravje in preprečujemo poškodbe. Neprimerna prehranska strategija za športnika enostavno pomeni, da delovanje njegovega telesa ni optimalno. Zato tudi rezultat ni optimalen, še več, zbirka zdravstvenih težav postaja vedno večja. Tako kot pri bolnikih.
Zato moje zdravniško delo na olimpijskih igrah ni tako zelo različno od mojega vsakodnevnega dela. Oba, športnika in bolnika, gledam tudi skozi prizmo njegovih presnovnih problemov. Velike probleme lahko povzroči že dehidracija! Športnik lahko ostane brez finala ali celo olimpijske kolajne, bolnik, ki ima manj rezerve, pa dobi glavobol.
Imam pa na vrhunskih dogodkih, kot so olimpijske igre, nekoliko več časa za razmislek o zdravju in vrednosti olimpijskih kolajn. In spet ne morem mimo olimpijskih šampionov. Iztok Čop je gradil kariero na temeljih, imel je izjemno odgovoren odnos do svojega zdravja. Gradil je na malenkostih kot je prehrana in sistematsko spremljanje zdravenega stanja, kar je omogočilo, da je uspešno rešil še tako hude zdravstvene probleme. Podobno je verjetno ravnala tudi Petra Majdič. Na zimskih igrah v Vancouvru pa nam je nakazala tudi drug pogled na zdravje. In to je čar olimpijade. Ko duh hoče več kot mu v danem trenutku omogoča telo. Včasih se izzide in športnik dobi kolajno. Včasih pa izgubimo in športnik poraz plača z zdravstvenimi problemi.
Teh misli o delu zdravnika na olimpijskih igrah pa ne morem zaključiti brez misli na športnike, njihove trenerje in druge sodelavce, ki sem jih srečevala na olimpijskih igrah, ter seveda (moje) bolnike na Onkološkem Inštitutu. Hvala vam za številna vprašanja in podatke, ki ste jih delili z mano. Tudi rakasti bolniki se pogovarjajo o zdravju športnikov! Bogastvo je v znanju in znanje je tudi sreča ob vrhunskih olimpijskih dosežkih, ki jih imam privilegij deliti z vami.
Olimpijski pogled na zdravje, od Novic Extrema do Ria
Z olimpijci sem se prvič srečala v klubu Novice Extreme. Novinarskošportni entuziast Primož Kališnik, nekateri bi rekli tudi športni »usekanec« (oprosti Kalček), je pod skupno streho v (skoraj) garaži na Bratovževi ploščasi, zbral vrhunske in rekreativne športne navdušence. Mešanica športnikov je bila neverjetna, zbirali smo se ob sredah. Od malarja Lojzeta, pa Klemena, ki je vsak dan skrbel za več kot 100 krav, in mimogrede postal še državni prvak v duatlonu, do olimpijcev ko sta bila Iztok Čop, tokratni vodja Olimpijske odprave v Rio in Uroš Velepec, pa Jure Robič, Dušan Mravlje, in številni drugi.
Po sestankih smo imeli seveda obvezno diskusijo. Verjetno fantje še danes pomnijo da sem ponavadi pila kamilični čaj, ki ga oni seveda niso. Zna biti da sem tako kot zdravnica zbujala nekaj več zaupanja; verjetno so bolj verjeli da se res ukvarjam z zdravjem. Vsekakor pa je k zaupanju prispevalo tudi to, da sem prav tako kot oni bruhala na maratonih in triatlonih, imela bolečine po raznih mišicah in sklepih, skratka naša izmenjava izkušenj je bila res, kot danes rečemo v medicini, multidisciplinarna! Skratka vedeli so, da vem zakaj gre, ko imajo zdravstvene probleme...
Tako sem se počasi učila da je za vrhunskega športnika zdravje drugačna dimenzija, kot za moje-naše bolnike na Onkološkem Inštitutu. Njihovi problemi z zdravjem razen redkih izjem, niso življenjsko pomembni, če gledam z vidika nekoga, ki se dobesedno bori za življenje..A vseeno so pomembni, športniki so nemalokrat »življenjsko« odvisni od svojega zdravja. Če so poškodovani, če zdravje ni kar bi moralo biti, je vadba slaba in rezultati slabi. Iz resne medicine, kjer gre nemalokrat za golo preživetje in je zdravje poglavitna vrednota, tako prehajamo v medicino kjer je zdravje prav tako poglavitna vrednota, a z druge perspektive. Zdravje vrhunskemu športniku omogoča vadbo in zato vrhunske rezultate. Vse to pa od telesa zahteva nemalokrat prav nezdrave stvari. To nas uči tudi zgodovina. Gladiatorji in podobno. In če pogledamo res iz zdravstvenega vidika: rekreacija je za zdravje, vrhunski šport pa ni vedno zdrav.
Vrhunski športnik torej res potrebuje zdravnika. Ne zato da mu pove kdaj načenja zdravje ob mnogokrat nečloveških naporih in hoji po robu, temveč predvsem zato da mu pomaga zaščititi njegovo zdravje in zna hitro ukrepati preden majhne zdravstvene težave postanejo velike. Zato mora zdravnik zelo dobro poznati osnove fiziologije športa in napora ter seveda medicinske probleme, ki so stem povezani. Na primer, na krvni izvid športnika pogledam z drugimi očmi kot na krvni izvid bolnike, in ob tem, tako kot pri bolniku nujno potrebujem diagnozo. Pri športniku diagnozo bolezni in njegovo presnovno stanje, pri športniku pa fazo in tip vadbe ter seveda tudi stanje presnove.
Olimpijci, vrhunski rekreativni športniki in ostali ljubiteljski športniki najprej Novic Extrema ter nato v številnih športnih panogah, ki sem jih obravnavala v zadnjih 20 letih so bili tako svojevrstna šola. Še posebej ker sem ves čas lahko spremljala podobnost presnovnih težav pri bolnikih in športnikih. Spremljati pomeni tudi to da lahko danes z znanji in metodami, ki jih imamo, dokaj dobro opredelimo športnikovo presnovno stanje in predvidimo podporne ukrepe. Med osnovne spada vsekaor primerna prehranska strategija. Ne dieta! Strateško načrtovana prehrana, da športnikovo telo dobi tisto kar potrebuje, ko vadi in ko ne vadi. Le tako lahko športniku tudi s to komponento vadbe pripomoremo, da ustrezno zavaruje zdravje in preprečujemo poškodbe. Neprimerna prehranska strategija za športnika enostavno pomeni, da delovanje njegovega telesa ni optimalno. Zato tudi rezultat ni optimalen, še več, zbirka zdravstvenih težav postaja vedno večja. Tako kot pri bolnikih.
Zato moje zdravniško delo na olimpijskih igrah ni tako zelo različno od mojega vsakodnevnega dela. Oba, športnika in bolnika, gledam tudi skozi prizmo njegovih presnovnih problemov. Velike probleme lahko povzroči že dehidracija! Športnik lahko ostane brez finala ali celo olimpijske kolajne, bolnik, ki ima manj rezerve, pa dobi glavobol.
Imam pa na vrhunskih dogodkih, kot so olimpijske igre, nekoliko več časa za razmislek o zdravju in vrednosti olimpijskih kolajn. In spet ne morem mimo olimpijskih šampionov. Iztok Čop je gradil kariero na temeljih, imel je izjemno odgovoren odnos do svojega zdravja. Gradil je na malenkostih kot je prehrana in sistematsko spremljanje zdravenega stanja, kar je omogočilo, da je uspešno rešil še tako hude zdravstvene probleme. Podobno je verjetno ravnala tudi Petra Majdič. Na zimskih igrah v Vancouvru pa nam je nakazala tudi drug pogled na zdravje. In to je čar olimpijade. Ko duh hoče več kot mu v danem trenutku omogoča telo. Včasih se izzide in športnik dobi kolajno. Včasih pa izgubimo in športnik poraz plača z zdravstvenimi problemi.
Teh misli o delu zdravnika na olimpijskih igrah pa ne morem zaključiti brez misli na športnike, njihove trenerje in druge sodelavce, ki sem jih srečevala na olimpijskih igrah, ter seveda (moje) bolnike na Onkološkem Inštitutu. Hvala vam za številna vprašanja in podatke, ki ste jih delili z mano. Tudi rakasti bolniki se pogovarjajo o zdravju športnikov! Bogastvo je v znanju in znanje je tudi sreča ob vrhunskih olimpijskih dosežkih, ki jih imam privilegij deliti z vami.
