Sem Sara Isaković, trikratna olimpjka in nosilka srebrne olimpijske kolajne v Pekingu. Kot bivša plavalka se letos pridružujem Slovenski olimpijski odpravi v novi vlogi in tokrat kot vodja navijačev v Riu! Skupaj bomo navijali za naše športne heroje, uživali v olimpijski atmosferi, jaz pa bom z vami delila izkušnje, da boste čim bolj začutili brazilski duh in uzivali z nami!
Bled, 16.7.2016
Da spravimo olimpijski duh v tek ...
"Današnji dan je bil neverjeten. To je bil eden tistih dni, ko se nisem mogla prenehati smejati. Po zelo dolgem času (no, štirih letih) sem ponovno začutila olimpijski duh – kako dober občutek! Tokrat ne bom tekmovala, a občutek je enak. Moja naloga bo, da navijam za slovenske športnike in delam družbo 18 izbranim navijačem (s katerimi bom potovala) ter z njimi delim svoje olimpijske izkušnje. Komaj čakam! Samo da tokrat ni nič pritiska, hehe. Uživam lahko v olimpijskih igrah in okušam živahno ozračje, polno odličnosti, predanosti in sanj. Da niti ne omenim božanske pokrajine v Riu. In slavne plaže Copacabana. Res sem hvaležna ...
Ko sem danes vstopila v zgradbo Olimpijskega komiteja, sem stopila skozi napačna vrata in ugotovila, da sem se znašla v majhnem, a prekrasnem Olimpijskem muzeju, posvečenem slovenskim olimpijcem. Kar osupnila sem, ko sem videla podrobno razloženo zgodovino, čudovito predstavljene fotografije in osebno olimpijsko opremo. Tudi sebe sem videla in postalo mi je toplo pri srcu. Neverjetno lepo je, da je moja olimpijska kolajna postala del zgodovine, in sicer kot prva slovenska medalja v plavanju. Ko sem oblekla olimpijsko opremo, se pogovarjala o svojih medijskih obveznostih in opravila kratko fotografiranje, sem se počutila živo. Na dan je spet prišel moj stari olimpijski jaz; ko se enkrat športno upokojiš, začneš to kar pogrešati.
Po prijetnem srečanju z vsemi prizadevnimi dušami, ki delajo na Olimpijskem komiteju, sem obiskala še RTV, kjer sem spoznala vse svoje najljubše novinarje, kamermane in osebje. Ozračje je bilo resnično domače in družinsko. Ko sem opravila svoje obveznosti, sem se odpeljala domov in nisem se mogla upreti modni reviji. Obožujem letošnje slovenske barve. Prav gotovo bomo izstopali.
Se že veselim, da bom videla, kako se bo olimpijska pot končala letos; za zdaj imam zelo dober občutek.
Hvala, ker ste se mi pridružili, še zabavno bo! Obljubim."
Gremo TeamSlovenia!
xx
Sara
Da spravimo olimpijski duh v tek ...
"Današnji dan je bil neverjeten. To je bil eden tistih dni, ko se nisem mogla prenehati smejati. Po zelo dolgem času (no, štirih letih) sem ponovno začutila olimpijski duh – kako dober občutek! Tokrat ne bom tekmovala, a občutek je enak. Moja naloga bo, da navijam za slovenske športnike in delam družbo 18 izbranim navijačem (s katerimi bom potovala) ter z njimi delim svoje olimpijske izkušnje. Komaj čakam! Samo da tokrat ni nič pritiska, hehe. Uživam lahko v olimpijskih igrah in okušam živahno ozračje, polno odličnosti, predanosti in sanj. Da niti ne omenim božanske pokrajine v Riu. In slavne plaže Copacabana. Res sem hvaležna ...
Ko sem danes vstopila v zgradbo Olimpijskega komiteja, sem stopila skozi napačna vrata in ugotovila, da sem se znašla v majhnem, a prekrasnem Olimpijskem muzeju, posvečenem slovenskim olimpijcem. Kar osupnila sem, ko sem videla podrobno razloženo zgodovino, čudovito predstavljene fotografije in osebno olimpijsko opremo. Tudi sebe sem videla in postalo mi je toplo pri srcu. Neverjetno lepo je, da je moja olimpijska kolajna postala del zgodovine, in sicer kot prva slovenska medalja v plavanju. Ko sem oblekla olimpijsko opremo, se pogovarjala o svojih medijskih obveznostih in opravila kratko fotografiranje, sem se počutila živo. Na dan je spet prišel moj stari olimpijski jaz; ko se enkrat športno upokojiš, začneš to kar pogrešati.
Po prijetnem srečanju z vsemi prizadevnimi dušami, ki delajo na Olimpijskem komiteju, sem obiskala še RTV, kjer sem spoznala vse svoje najljubše novinarje, kamermane in osebje. Ozračje je bilo resnično domače in družinsko. Ko sem opravila svoje obveznosti, sem se odpeljala domov in nisem se mogla upreti modni reviji. Obožujem letošnje slovenske barve. Prav gotovo bomo izstopali.
Se že veselim, da bom videla, kako se bo olimpijska pot končala letos; za zdaj imam zelo dober občutek.
Hvala, ker ste se mi pridružili, še zabavno bo! Obljubim."
Gremo TeamSlovenia!
xx
Sara
Bled, 26. julij 2016
"Vse se začne tukaj. Uradna predstavitev slovenske ekipe poletnih olimpijskih iger. Zame je ta dan eden tistih trenutkov, ko stvari začnejo iti »zares«. Ko se pojavijo določene misli in občutki, ko lahko prvič rečem: »Olimpijske igre se bodo vsak hip začele! Čas je za akcijo!« To leto sem kot vodja slovenskih navijačev izkusila ta isti občutek, le da tokrat ne čutim nobenega pritiska ... hehe :) Vse, kar moram narediti, je slaviti naše olimpijce in uživati v enodnevni olimpijski avanturi kar doma.
Posebni vlak, okrašen s slovenskimi olimpijskimi barvami, nas je odpeljal v Koper, to malo in prijetno obalno mestece. Takoj ko sem stopila na železniško postajo, sem opazila živo zelene drese naših športnikov (nosila sem ga tudi sama) ter številne novinarje, televizijske snemalce in fotografe. Najboljše pri tem je, da vse poznam, pa naj gre za medijsko osebje, športnike ali za trenerje. Nisem se mogla zadržati, da jih ne bi objela in poljubila, saj so mi kot družina. Skočila sem na vlak, po poti dala nekaj intervjujev in pokramljala z znanimi obrazi. Vso pot sem imela nasmeh na obrazu. :)
Potem je sledil rokomet :) Lahko smo uživali v vznemirljivi tekmi med Slovenijo in Hrvaško. Stadion smo zapustili veseli in ponosni, saj je naša ekipa zmagala. To poletje z navdušenjem spremljam našo rokometno ekipo; po mojem mnenju so sposobni doseči veliko ...
Nato smo se sprehajali po obalnem sprehajališču in umirjeno uživali v sončnem zahodu. Potem smo se podali proti Titovemu trgu z odprto tržnico, na kateri je stal oder za velik olimpijski šov. Prireditev je bila zelo lepo organizirana, z veselo in energično glasbo ter s plesom in petjem, kar je pričaralo pravo brazilsko vzdušje. J Na platnu so prikazali olimpijske trenutke in navdihujoče posnetke, npr. ljubke videe otrok v vrtcih, ki so izdelovali olimpijske medalje. Zame najbolj ganljiv in čustveno nabit je bil trenutek, ko so prikazali posnetek mojega teka na 200 metrov prosto (zadnjih nekaj metrov) in mojo olimpijsko podelitev medalj. Vsakič me gane. Bolj ko mineva čas, bolj spoznavam, da bo prav ta trenutek vedno prikazan na olimpijskih prireditvah in ljudje se bodo ob njem veselili.
Dolg, toda čudovit olimpijski dan se je približal koncu in napočil je trenutek, da gremo domov. Nekateri naši športniki so že v Riu, drugi pa tja odpotujejo v naslednjih dneh. Jaz potujem 5. avgusta in komaj čakam!
Obveščala vas bom o dogodkih. ;)"
Gremo, TeamSlovenia!
xx
Sara
P. S. Ali sem že omenila, da sem svojo izkušnjo delila s kolegoma, ki sta z menoj trenirala na Berkeleyju, Kalifornija? :) Ena je trikratna olimpijka. Tistega dne je gotovo začutila duh slovenske olimpijske ekipe. ;) Hvala, slovenska olimpijska ekipa, da sem se lahko veselila z vami!
"Vse se začne tukaj. Uradna predstavitev slovenske ekipe poletnih olimpijskih iger. Zame je ta dan eden tistih trenutkov, ko stvari začnejo iti »zares«. Ko se pojavijo določene misli in občutki, ko lahko prvič rečem: »Olimpijske igre se bodo vsak hip začele! Čas je za akcijo!« To leto sem kot vodja slovenskih navijačev izkusila ta isti občutek, le da tokrat ne čutim nobenega pritiska ... hehe :) Vse, kar moram narediti, je slaviti naše olimpijce in uživati v enodnevni olimpijski avanturi kar doma.
Posebni vlak, okrašen s slovenskimi olimpijskimi barvami, nas je odpeljal v Koper, to malo in prijetno obalno mestece. Takoj ko sem stopila na železniško postajo, sem opazila živo zelene drese naših športnikov (nosila sem ga tudi sama) ter številne novinarje, televizijske snemalce in fotografe. Najboljše pri tem je, da vse poznam, pa naj gre za medijsko osebje, športnike ali za trenerje. Nisem se mogla zadržati, da jih ne bi objela in poljubila, saj so mi kot družina. Skočila sem na vlak, po poti dala nekaj intervjujev in pokramljala z znanimi obrazi. Vso pot sem imela nasmeh na obrazu. :)
Potem je sledil rokomet :) Lahko smo uživali v vznemirljivi tekmi med Slovenijo in Hrvaško. Stadion smo zapustili veseli in ponosni, saj je naša ekipa zmagala. To poletje z navdušenjem spremljam našo rokometno ekipo; po mojem mnenju so sposobni doseči veliko ...
Nato smo se sprehajali po obalnem sprehajališču in umirjeno uživali v sončnem zahodu. Potem smo se podali proti Titovemu trgu z odprto tržnico, na kateri je stal oder za velik olimpijski šov. Prireditev je bila zelo lepo organizirana, z veselo in energično glasbo ter s plesom in petjem, kar je pričaralo pravo brazilsko vzdušje. J Na platnu so prikazali olimpijske trenutke in navdihujoče posnetke, npr. ljubke videe otrok v vrtcih, ki so izdelovali olimpijske medalje. Zame najbolj ganljiv in čustveno nabit je bil trenutek, ko so prikazali posnetek mojega teka na 200 metrov prosto (zadnjih nekaj metrov) in mojo olimpijsko podelitev medalj. Vsakič me gane. Bolj ko mineva čas, bolj spoznavam, da bo prav ta trenutek vedno prikazan na olimpijskih prireditvah in ljudje se bodo ob njem veselili.
Dolg, toda čudovit olimpijski dan se je približal koncu in napočil je trenutek, da gremo domov. Nekateri naši športniki so že v Riu, drugi pa tja odpotujejo v naslednjih dneh. Jaz potujem 5. avgusta in komaj čakam!
Obveščala vas bom o dogodkih. ;)"
Gremo, TeamSlovenia!
xx
Sara
P. S. Ali sem že omenila, da sem svojo izkušnjo delila s kolegoma, ki sta z menoj trenirala na Berkeleyju, Kalifornija? :) Ena je trikratna olimpijka. Tistega dne je gotovo začutila duh slovenske olimpijske ekipe. ;) Hvala, slovenska olimpijska ekipa, da sem se lahko veselila z vami!
Rio de Janeiro, 7.8.2016
Uspelo nam je. :) Naše letalo je nežno pristalo na tleh Ria in na naših obrazih so se po zelo dolgi poti iz Slovenije (vsaj tako se je zdelo) izrisali nasmeški.
Na poti smo se pogovarjali in se bolje spoznavali ter se smejali. Na koncu smo izčrpani prispeli v hotelske sobe, ki se nahajajo na slavni plaži Ipanema.
Komaj čakam, da jutri vzide sonce, ko bom lahko mesto doživela tudi podnevi. Za zdaj ne bom še ničesar izdala, lahko pa povem, da bo dan naravnost čudovit in poln avantur.
Se slišimo kmalu.
Gremo, Team Slovenia!
xx
Sara
Uspelo nam je. :) Naše letalo je nežno pristalo na tleh Ria in na naših obrazih so se po zelo dolgi poti iz Slovenije (vsaj tako se je zdelo) izrisali nasmeški.
Na poti smo se pogovarjali in se bolje spoznavali ter se smejali. Na koncu smo izčrpani prispeli v hotelske sobe, ki se nahajajo na slavni plaži Ipanema.
Komaj čakam, da jutri vzide sonce, ko bom lahko mesto doživela tudi podnevi. Za zdaj ne bom še ničesar izdala, lahko pa povem, da bo dan naravnost čudovit in poln avantur.
Se slišimo kmalu.
Gremo, Team Slovenia!
xx
Sara
Rio de Janeiro, 8.8.2016
Zbudila sem se sveža, predvsem pa sem komaj čakala, da bom spoznala čarobni Rio. Po dobrem zajtrku smo šli na avtobus in se peljali ob obali. Doživeli smo vse čudovite plaže, ki jih ponuja Rio: São Conrado, Leblon, Ipanema in Copacabana. V resnici vse v živo zgleda še bolj čarobno in mogočno kot na slikah ... Vzame ti sapo. Videli smo gore, vesele, žive barve in nalezljivo energijo lokalnih prebivalcev. Vsi so videti v formi in aktivni, ko na plažah igrajo različne športe. Kak prijeten prizor.
Potem ko smo se dodobra navzeli pozitivne energije na plažah, smo se odpravili do kipa Kristusa Odrešenika. Kljub noro močnim vetrovom in mrzlemu vremenu na gori smo imeli srečo; oblaki so se razpršili in lahko smo videli mestno panoramo. Jezus je bil s svojimi razprtimi rokami nedoumljivo veličasten. Mogočno, a hkrati mirno se vzpenja nad dolino. Z veseljem smo opravljali svojo vlogo turistov in slikali »standardne« fotografije.
Z avtobusom in našima vodičema (živijo, Andrej in Kleiner) smo si ogledali mesto. Obiskali smo slavno katedralo San Sebastian, občudovali Sambadrome, prizorišče za parade, ki je bilo zgrajeno prav za karneval v Riu, in seveda tudi nezgrešljivi stadion Maracana.
Pot smo nadaljevali proti Copacabani, kjer smo vsi posedli in uživali v tradicionalni brazilski hrani. Ko smo jedli, se je naši skupini pridružil še moj brat dvojček, tako da je bilo vse še lepše.
Kmalu smo se morali pripraviti na rokometno tekmo, ki nas je čakala ob 10. uri zvečer. Vsa skupina se je oblekla v slovenske barve; potetovirali smo svoje obraze, prinesli zastave in – kar je najpomembnejše – pravi navijaški duh, s katerim smo podpirali svoje rokometaše. Vsi smo vedeli, da bo Slovenija s pomočjo naših vzklikov, navijanja in ekipnega duha premagala Egipt. In tako je tudi bilo. Po res razburljivi igri, med katero končni izid ni bil znan vse do zadnjih 40 sekund tekme, smo s seboj domov odnesli občutek zmage. Na obrazih smo imeli široke nasmehe, predvsem pa ponos, ker smo zmagali na prvi igri teh olimpijskih iger. Komaj čakam naslednjo tekmo proti Braziliji.
Zapustili smo mogočen Olimpijski park in se odpravili domov. Ob drugi uri zjutraj so bile mižale ... Dan je bil dolg, a gotovo ga bomo imeli še dolgo v spominu.
Drugi nepozabni trenutki pa še prihajajo.
Gremo, Team Slovenia!
xx
Sara
Zbudila sem se sveža, predvsem pa sem komaj čakala, da bom spoznala čarobni Rio. Po dobrem zajtrku smo šli na avtobus in se peljali ob obali. Doživeli smo vse čudovite plaže, ki jih ponuja Rio: São Conrado, Leblon, Ipanema in Copacabana. V resnici vse v živo zgleda še bolj čarobno in mogočno kot na slikah ... Vzame ti sapo. Videli smo gore, vesele, žive barve in nalezljivo energijo lokalnih prebivalcev. Vsi so videti v formi in aktivni, ko na plažah igrajo različne športe. Kak prijeten prizor.
Potem ko smo se dodobra navzeli pozitivne energije na plažah, smo se odpravili do kipa Kristusa Odrešenika. Kljub noro močnim vetrovom in mrzlemu vremenu na gori smo imeli srečo; oblaki so se razpršili in lahko smo videli mestno panoramo. Jezus je bil s svojimi razprtimi rokami nedoumljivo veličasten. Mogočno, a hkrati mirno se vzpenja nad dolino. Z veseljem smo opravljali svojo vlogo turistov in slikali »standardne« fotografije.
Z avtobusom in našima vodičema (živijo, Andrej in Kleiner) smo si ogledali mesto. Obiskali smo slavno katedralo San Sebastian, občudovali Sambadrome, prizorišče za parade, ki je bilo zgrajeno prav za karneval v Riu, in seveda tudi nezgrešljivi stadion Maracana.
Pot smo nadaljevali proti Copacabani, kjer smo vsi posedli in uživali v tradicionalni brazilski hrani. Ko smo jedli, se je naši skupini pridružil še moj brat dvojček, tako da je bilo vse še lepše.
Kmalu smo se morali pripraviti na rokometno tekmo, ki nas je čakala ob 10. uri zvečer. Vsa skupina se je oblekla v slovenske barve; potetovirali smo svoje obraze, prinesli zastave in – kar je najpomembnejše – pravi navijaški duh, s katerim smo podpirali svoje rokometaše. Vsi smo vedeli, da bo Slovenija s pomočjo naših vzklikov, navijanja in ekipnega duha premagala Egipt. In tako je tudi bilo. Po res razburljivi igri, med katero končni izid ni bil znan vse do zadnjih 40 sekund tekme, smo s seboj domov odnesli občutek zmage. Na obrazih smo imeli široke nasmehe, predvsem pa ponos, ker smo zmagali na prvi igri teh olimpijskih iger. Komaj čakam naslednjo tekmo proti Braziliji.
Zapustili smo mogočen Olimpijski park in se odpravili domov. Ob drugi uri zjutraj so bile mižale ... Dan je bil dolg, a gotovo ga bomo imeli še dolgo v spominu.
Drugi nepozabni trenutki pa še prihajajo.
Gremo, Team Slovenia!
xx
Sara
Rio de Janeiro, 11.8.2016
Za nami je še en vznemirljiv in s čustvi nabit dan. Zbudili smo se že zgodaj in uživali v jutranjem klepetu ob zajtrku ter se pripravili na vznemirljivo avanturo po favelah.
Pred hotelom so nas čakali privlačni džipi in naši zasebni turistični vodniki. Ko smo se peljali na hrib, smo opazili razliko v bogastvu med ljudmi, ki živijo na obali, in revnimi ljudmi, ki živijo na hribih okrog Ria. Obiskali smo favelo Rocinha, ki je največja favela na svetu. Povedali smo nam, da na tem območju živi okoli 200.000 ljudi. Turistični vodniki so nam pripovedovali o zgodovini favele, njeni strukturi in o tem, kako v njej poteka življenje. Zelo zanimivo in impresivno. Ljudje so našli svoj način življenja in skrbijo, da deluje. Kljub revščini so se nam ti ljudje zdeli zelo gostoljubni, veseli in srečni. To je bil dober test resničnosti, s katerim smo preverili, v kakšnem udobju živimo doma. Še več, opomnil nas je, da nimamo vzroka, da se nad čemer koli pritožujemo, kadar nam gredo majhne stvari narobe.
Takoj ko so se naši džipi ustavili, smo z zanimanjem opazovali z rokami zgrajene pisane hiše, ulične prodajalnice in ljudi, ki so hodili po ulicah. Povabili so nas na enega izmed balkonov, s katerega smo lahko uživali v spektakularnem razgledu na naselja favele in skale, ki jih obkrožajo.
Potem smo se sprehodili skozi ozke uličice in izkušali vsakdanji utrip življenja v faveli. Ozke poti, zgrajene iz kamna in betona, so nas vodile med majhnimi hišami, dokler nismo dosegli odprtega območja, ki je spominjalo na amfiteater. Tam smo uživali v zvokih brazilske glasbe. Pridružila sem se jim na odru in se javila, da poskusim nekaj korakov sambe. Eden izmed fantov nam je pokazal še nekaj gibov capoeire, ki je mešanica borilnih veščin, plesa in petja. Nasmejali smo se, saj smo ugotovili, da je težja, kot smo si predstavljali.
Po nepozabnem potovanju skozi favelo smo se vrnili v hotel. Potem sem imela na obali intervju – med sprehajanjem po obali Ipanema in srkanjem iz kokosa sem z veseljem podelila svoje olimpijske izkušnje. Odločili smo se, da se bomo preizkusili v igranju nogometa na plaži, vendar smo bili zelo slabi v podajanju žoge drug drugemu. Eden izmed lokalnih inštruktorjev nas je videl igrati in zasmilili smo se mu, ker nismo bili preveč uspešni ... hehe. Prijazno se nam je približal in nam ponudil brezplačno lekcijo. Po nekaj nasvetih smo se očitno izboljšali in uživali v preostanku igre. :)
Nato je sledil moj najljubši del – finalna tekmovanja v plavanju. Z bratom in nekaj prijatelji smo se podali v olimpijski park in nestrpno pričakovali večerne finalne tekme. Prizorišče je bilo čudovito. Polfinale ženskega plavanja v prostem slogu na 200 metrov je bil pred nami in še moški finale plavanja v prostem slogu na 200 metrov. Moj najljubši dogodek, :) Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem gledala, kako dekleta tekmujejo – nekatere med njimi so bile moje prijateljice, s katerimi sem v preteklosti tekmovala. ;)
Najboljše od vsega je bilo videti moje prijatelje. :) V nekem trenutku, ko sem gledala svoje nekdanje ekipne kolege z vsega sveta (še posebej svojo najboljšo prijateljico iz Hongkonga), so se mi v očeh nabrale solze in so me premagala čustva. Ko sem zapustila bazen, sem čutila, da sta moje srce in duša zadovoljna. Ob olimpijskem bazenu se počutim kot doma, plavalci, trenerji in osebje pa so kot moja družina.
Se vidimo naslednjič.
Gremo, TeamSlovenia!
xx
Sara
Za nami je še en vznemirljiv in s čustvi nabit dan. Zbudili smo se že zgodaj in uživali v jutranjem klepetu ob zajtrku ter se pripravili na vznemirljivo avanturo po favelah.
Pred hotelom so nas čakali privlačni džipi in naši zasebni turistični vodniki. Ko smo se peljali na hrib, smo opazili razliko v bogastvu med ljudmi, ki živijo na obali, in revnimi ljudmi, ki živijo na hribih okrog Ria. Obiskali smo favelo Rocinha, ki je največja favela na svetu. Povedali smo nam, da na tem območju živi okoli 200.000 ljudi. Turistični vodniki so nam pripovedovali o zgodovini favele, njeni strukturi in o tem, kako v njej poteka življenje. Zelo zanimivo in impresivno. Ljudje so našli svoj način življenja in skrbijo, da deluje. Kljub revščini so se nam ti ljudje zdeli zelo gostoljubni, veseli in srečni. To je bil dober test resničnosti, s katerim smo preverili, v kakšnem udobju živimo doma. Še več, opomnil nas je, da nimamo vzroka, da se nad čemer koli pritožujemo, kadar nam gredo majhne stvari narobe.
Takoj ko so se naši džipi ustavili, smo z zanimanjem opazovali z rokami zgrajene pisane hiše, ulične prodajalnice in ljudi, ki so hodili po ulicah. Povabili so nas na enega izmed balkonov, s katerega smo lahko uživali v spektakularnem razgledu na naselja favele in skale, ki jih obkrožajo.
Potem smo se sprehodili skozi ozke uličice in izkušali vsakdanji utrip življenja v faveli. Ozke poti, zgrajene iz kamna in betona, so nas vodile med majhnimi hišami, dokler nismo dosegli odprtega območja, ki je spominjalo na amfiteater. Tam smo uživali v zvokih brazilske glasbe. Pridružila sem se jim na odru in se javila, da poskusim nekaj korakov sambe. Eden izmed fantov nam je pokazal še nekaj gibov capoeire, ki je mešanica borilnih veščin, plesa in petja. Nasmejali smo se, saj smo ugotovili, da je težja, kot smo si predstavljali.
Po nepozabnem potovanju skozi favelo smo se vrnili v hotel. Potem sem imela na obali intervju – med sprehajanjem po obali Ipanema in srkanjem iz kokosa sem z veseljem podelila svoje olimpijske izkušnje. Odločili smo se, da se bomo preizkusili v igranju nogometa na plaži, vendar smo bili zelo slabi v podajanju žoge drug drugemu. Eden izmed lokalnih inštruktorjev nas je videl igrati in zasmilili smo se mu, ker nismo bili preveč uspešni ... hehe. Prijazno se nam je približal in nam ponudil brezplačno lekcijo. Po nekaj nasvetih smo se očitno izboljšali in uživali v preostanku igre. :)
Nato je sledil moj najljubši del – finalna tekmovanja v plavanju. Z bratom in nekaj prijatelji smo se podali v olimpijski park in nestrpno pričakovali večerne finalne tekme. Prizorišče je bilo čudovito. Polfinale ženskega plavanja v prostem slogu na 200 metrov je bil pred nami in še moški finale plavanja v prostem slogu na 200 metrov. Moj najljubši dogodek, :) Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem gledala, kako dekleta tekmujejo – nekatere med njimi so bile moje prijateljice, s katerimi sem v preteklosti tekmovala. ;)
Najboljše od vsega je bilo videti moje prijatelje. :) V nekem trenutku, ko sem gledala svoje nekdanje ekipne kolege z vsega sveta (še posebej svojo najboljšo prijateljico iz Hongkonga), so se mi v očeh nabrale solze in so me premagala čustva. Ko sem zapustila bazen, sem čutila, da sta moje srce in duša zadovoljna. Ob olimpijskem bazenu se počutim kot doma, plavalci, trenerji in osebje pa so kot moja družina.
Se vidimo naslednjič.
Gremo, TeamSlovenia!
xx
Sara
Rio de Janeiro, 10. avgusta 2016
ZLATA MEDALJA ZA SLOVENIJO!!!
Ampak pojdimo od začetka ...
Pred nami je bil nov dan dogodivščin. Zjutraj smo se navduševali nad osupljivimi razgledi z vrha gore Sugarloaf in uživali v odlični družbi našega lokalnega vodiča, ki nas je ves čas spravljal v smeh. Priporočil nam je lokalno samopostrežno restavracijo, v kateri smo z bratom in s prijateljem uživali v domači brazilski hrani. Sledil je sprehod po plaži Copacabana z obveznim obiskom megatrgovine z vsemi olimpijskimi spominki. ;)
Kmalu zatem smo se podali v olimpijski park, da bi si ogledali tekmo v judu. No, pravzaprav smo vso pot od hotela do podzemne železnice in avtobusne postaje pretekli, saj smo bili precej pozni, vendar je naša trojica v zadnjem trenutku le ujela tekmo v judu. :) Še nikoli prej si nisem ogledala tekmovanja v judu in presegla je vsa moja pričakovanja. Vzdušje je bilo naelektreno, ljudje so glasno navijali (Brazilci so zelo navdušeni nad judom in jiu-jitsujem), zraven pa smo poslušali še energično glasbo, zaradi katere smo bili vsi feni veseli. :) Še bolj smo bili veseli dejstva, da se je naša judoistka Tina Trstenjak borila za zlato medaljo. In res, po nekaj napetih minutah je bila zlata medalja njena. Vreščali, kričali in skakali smo od navdušenja, plesali ... in na koncu zapeli našo državno himno. Kako čudovit večer je bil to.
Odšli smo v hotel in ga preživeli v sproščenem vzdušju. Zdi se mi, da je veliko bolj stresno in utrujajoče biti vodja navijačev kot pa tekmovalec. ;)
ZLATA MEDALJA ZA SLOVENIJO!!!
Ampak pojdimo od začetka ...
Pred nami je bil nov dan dogodivščin. Zjutraj smo se navduševali nad osupljivimi razgledi z vrha gore Sugarloaf in uživali v odlični družbi našega lokalnega vodiča, ki nas je ves čas spravljal v smeh. Priporočil nam je lokalno samopostrežno restavracijo, v kateri smo z bratom in s prijateljem uživali v domači brazilski hrani. Sledil je sprehod po plaži Copacabana z obveznim obiskom megatrgovine z vsemi olimpijskimi spominki. ;)
Kmalu zatem smo se podali v olimpijski park, da bi si ogledali tekmo v judu. No, pravzaprav smo vso pot od hotela do podzemne železnice in avtobusne postaje pretekli, saj smo bili precej pozni, vendar je naša trojica v zadnjem trenutku le ujela tekmo v judu. :) Še nikoli prej si nisem ogledala tekmovanja v judu in presegla je vsa moja pričakovanja. Vzdušje je bilo naelektreno, ljudje so glasno navijali (Brazilci so zelo navdušeni nad judom in jiu-jitsujem), zraven pa smo poslušali še energično glasbo, zaradi katere smo bili vsi feni veseli. :) Še bolj smo bili veseli dejstva, da se je naša judoistka Tina Trstenjak borila za zlato medaljo. In res, po nekaj napetih minutah je bila zlata medalja njena. Vreščali, kričali in skakali smo od navdušenja, plesali ... in na koncu zapeli našo državno himno. Kako čudovit večer je bil to.
Odšli smo v hotel in ga preživeli v sproščenem vzdušju. Zdi se mi, da je veliko bolj stresno in utrujajoče biti vodja navijačev kot pa tekmovalec. ;)
Rio de Janeiro, 11. 8. 2016
Danes smo osvojili SREBRO!!!
A začnimo na začetku …
Zbudili smo se nekoliko pozneje kot po navadi; z veseljem smo popili jutranjo kavo in pojedli zajtrk ter se odpravili na prizorišče kajakaškega tekmovanja, malo naprej od Olimpijskega parka. Pot je bila zanimiva. Vse do prizorišča smo šli z »navadno« podzemno železnico (podzemna železnica do Olimpijskega parka je odprta samo za imetnike vozovnic in je povsem nova). Lepo je bilo videti, kako ljudje potujejo vsak dan. Počutili smo se varno, čeprav smo bili zaradi svojih barvitih slovenskih olimpijskih oblek v središču pozornosti.
Še nikoli nisem videla kajakaške tekme v živo; izkušnja je bila zaradi tega še toliko zabavnejša. Navijali smo z vsem srcem za našega heroja Petra Kauzerja. Še nikoli nisem bila tako nervozna gledalka, še posebej, ker sem si resnično želela, da bi »Pero« po vseh prejšnjih olimpijskih podvigih osvojil medaljo.
Njegove sanje in naše želje so se uresničile po spektakularnem zadnjem spustu – osvojil je srebrno medaljo!!! Za stotinko sekunde je zgrešil zlato odličje; vendar pa je za nas njegova medalja tako ali tako zlata. Njegovo navdušenje na zmagovalnem odru je bilo čudovito. Tega ne bom nikoli pozabila.
Pohiteli smo domov in se pripravili na proslavitev medalje v »Slovenski hiši« na Copacabani. Pripravili smo se, bili še lepši kot po navadi in uživali v krasnem večeru, med katerim smo proslavljali dozdajšnje medalje naših športnikov.
Uganete, kaj je sledilo? Samba, seveda. Odšli smo do kraja, ki se imenuje Lapa – do prestolnice nočnega življenja. Izbrali smo klub z živo glasbo s sambo in uživali ob plesu na zapeljive glasbene ritme. To je bila naša zadnja noč v Riu, zato smo bili dolgo pokonci. Res dolgo. Noč je bila nepozabna!
Gremo, Team Slovenia!
xx
Sara
Danes smo osvojili SREBRO!!!
A začnimo na začetku …
Zbudili smo se nekoliko pozneje kot po navadi; z veseljem smo popili jutranjo kavo in pojedli zajtrk ter se odpravili na prizorišče kajakaškega tekmovanja, malo naprej od Olimpijskega parka. Pot je bila zanimiva. Vse do prizorišča smo šli z »navadno« podzemno železnico (podzemna železnica do Olimpijskega parka je odprta samo za imetnike vozovnic in je povsem nova). Lepo je bilo videti, kako ljudje potujejo vsak dan. Počutili smo se varno, čeprav smo bili zaradi svojih barvitih slovenskih olimpijskih oblek v središču pozornosti.
Še nikoli nisem videla kajakaške tekme v živo; izkušnja je bila zaradi tega še toliko zabavnejša. Navijali smo z vsem srcem za našega heroja Petra Kauzerja. Še nikoli nisem bila tako nervozna gledalka, še posebej, ker sem si resnično želela, da bi »Pero« po vseh prejšnjih olimpijskih podvigih osvojil medaljo.
Njegove sanje in naše želje so se uresničile po spektakularnem zadnjem spustu – osvojil je srebrno medaljo!!! Za stotinko sekunde je zgrešil zlato odličje; vendar pa je za nas njegova medalja tako ali tako zlata. Njegovo navdušenje na zmagovalnem odru je bilo čudovito. Tega ne bom nikoli pozabila.
Pohiteli smo domov in se pripravili na proslavitev medalje v »Slovenski hiši« na Copacabani. Pripravili smo se, bili še lepši kot po navadi in uživali v krasnem večeru, med katerim smo proslavljali dozdajšnje medalje naših športnikov.
Uganete, kaj je sledilo? Samba, seveda. Odšli smo do kraja, ki se imenuje Lapa – do prestolnice nočnega življenja. Izbrali smo klub z živo glasbo s sambo in uživali ob plesu na zapeljive glasbene ritme. To je bila naša zadnja noč v Riu, zato smo bili dolgo pokonci. Res dolgo. Noč je bila nepozabna!
Gremo, Team Slovenia!
xx
Sara
Rio de Janeiro, 12. avgusta 2016
Naše zadnje jutro v Riu ... tako grenko-sladek občutek. Nisem želela oditi ... ampak po pravici povedano, osebno nisem več zmogla tako norega tempa in dan za dnem navijati iz vsega srca. Tako lepo, ampak tako utrujajoče, čeprav na dober način. :) Saj poznate tisti občutek, ko potrebuješ počitek po počitnicah? No, nekaj takega. :)
Naša skupina – Muri, Jhonny, Tanja in jaz – smo se po plaži Ipanema sprehodili do plaže Copacabana, posneli še nekaj lepih fotografij, pojedli nekaj dobre hrane, si kupili nekaj stvari (brazilske kopalke so nujnost), spili nekaj pijač in se vrnili v hotel. Pred nami je bil dolg potovalni dan, nočni polet v Madrid, nato polet v Benetke in avtobusni prevoz domov.
.jpg)
Toda potovanje nazaj domov je vedno zabavnejše. Vsi smo se povezali in spoznali drug drugega ... že to je bila pustolovščina.
Povrhu vsega smo po avtobusnem prevozu na letališče izvedeli, da je Slovenija osvojila še BRONASTO medaljo. Ana, naša judoistka, si je priborila stopničke.
Ko smo zapuščali Rio, smo že imeli celoten paket medalj – zlato, srebrno in bronasto! :) Kakšni dosežki za Slovenijo!
Mislim, da smo se tudi kot navijači dobro odrezali. ;) Gotovo bomo navijali naprej, ko se vrnemo domov.
Bom še kaj napisala.
I FEEL sLOVEnia ❤
xx
Sara
Naše zadnje jutro v Riu ... tako grenko-sladek občutek. Nisem želela oditi ... ampak po pravici povedano, osebno nisem več zmogla tako norega tempa in dan za dnem navijati iz vsega srca. Tako lepo, ampak tako utrujajoče, čeprav na dober način. :) Saj poznate tisti občutek, ko potrebuješ počitek po počitnicah? No, nekaj takega. :)
Naša skupina – Muri, Jhonny, Tanja in jaz – smo se po plaži Ipanema sprehodili do plaže Copacabana, posneli še nekaj lepih fotografij, pojedli nekaj dobre hrane, si kupili nekaj stvari (brazilske kopalke so nujnost), spili nekaj pijač in se vrnili v hotel. Pred nami je bil dolg potovalni dan, nočni polet v Madrid, nato polet v Benetke in avtobusni prevoz domov.
Toda potovanje nazaj domov je vedno zabavnejše. Vsi smo se povezali in spoznali drug drugega ... že to je bila pustolovščina.
Povrhu vsega smo po avtobusnem prevozu na letališče izvedeli, da je Slovenija osvojila še BRONASTO medaljo. Ana, naša judoistka, si je priborila stopničke.
Ko smo zapuščali Rio, smo že imeli celoten paket medalj – zlato, srebrno in bronasto! :) Kakšni dosežki za Slovenijo!
Mislim, da smo se tudi kot navijači dobro odrezali. ;) Gotovo bomo navijali naprej, ko se vrnemo domov.
Bom še kaj napisala.
I FEEL sLOVEnia ❤
xx
Sara
Bled, 20.8.2016
''In tako se je vse končalo.
Ves svet je v vznemirjenju in skušnjavi pričakoval olimpijske igre, občutili smo močno navdušenje ob zmagah tekmovalcev in sočustvovali s poraženci. Ob koncu iger smo se zavedeli, da čas teče prehitro, saj se je že začel nov olimpijski cikel. Kot športnica se spomnim, da človek potrebuje nekaj časa, da dojame ves dogodek, da se uspeha ne zaveš takoj (vsaj jaz se ga nisem). Tudi izgube in razočaranja potrebujejo svoj čas, da jih preboliš.
Vsaka štiri leta nekateri športniki in njihovi trenerji zapustijo prizorišče z medaljami okrog vratu. Za njimi so tisti, ki so veseli, da so sodelovali, ki so se potrudili po svojih najboljših močeh, čeprav niso nujno dosegli najboljših rezultatov. In potem so tisti, ki so se jim sesule sanje, ki se jim je zlomilo srce. Svet je lep, toda tudi krut. Seveda so medalje največ vredne, toda vsak olimpijec in olimpijka si zasluži spoštovanje. Tako hitro pozabimo, kako težko se je sploh kvalificirati za olimpijske igre. Vsak športnik je ambasador (najboljši možen!) svoje domovine in s pozitivno lučjo sveti na svoj narod. To je nekaj, na kar bi morala biti vsaka država ponosna, saj so naši športniki po mojem mnenju najmočnejši promotorji naše države.
Tudi to leto so slovenski športniki dokazali, da spadajo med najboljše tekmovalce na svetu. Osvojili smo štiri olimpijske medalje! In še lepo zbirko najboljših osmih in najboljših šestnajst rezultatov! Za državo z zgolj dvema milijonoma prebivalcev smo res lahko zelo zadovoljni. V največje veselje mi je bilo, da sem si nekaj dogodkov lahko ogledala v živo. Biti v Riu je bila najljubša olimpijska izkušnja, kar sem jih kdaj doživela. Čutim, da sem tokrat res uživala v olimpijskem vzdušju, namesto da bi s tesnobo pričakovala svoja tekmovanja (nočem reči, da ni zabavno tekmovati – to je najbolj neverjeten občutek!). Tokrat sem se res lahko sprostila, bila sem lahkotna, nisem čutila nobenega pritiska in ni mi bilo treba izpolniti nobenih pričakovanj.
Ko sem se vrnila domov, sem rekla, da že pogrešam Rio. Sklenila sem nova prijateljstva, s celotno ekipo navijačev ustvarila neverjetne spomine ter poglobila vezi s predstavniki drugih olimpijskih delegacij in sponzorjev. Rio lahko najbolje opišem z besedo VAU J V tem mestu je nekaj magičnega in veličastnega – njegov videz, vsa ta voda, ki ga obkroža, nenavadni hribi, resnično pozitivni ljudje, odlična hrana in pijača ... vse ima tako edinstveno vzdušje in tega še nisem nikjer doživela. Drama in kaos, o čemer so poročali mediji v povezavi z različnimi problemi mesta – kriminal, virus zika ... – no, nič od tega ni bilo res. Na plaži smo doživeli dve manjši tatvini, ampak hej, to se dogaja tudi drugje po svetu. Olimpijske igre so bile čudovito organizirane, potekale so gladko in kot turisti smo čutili, da nas ljudje spoštujejo in cenijo. Vse skupaj je bila dih jemajoča izkušnja.
Na včerajšnjem poolimpijskem sprejemu v prestolnici Slovenije (v BTC-ju) smo lepo zaključili te poletne olimpijske igre (z izjemo paraolimpijskih iger) in vsi smo se spomnili, da se vse lepe stvari enkrat končajo. Bilo je zabavno, da smo se spet vsi zbrali in slavili naše športne junake, tiste z medaljami in tiste brez njih. Nastope športnikov z medaljami so prikazali na velikem zaslonu, da jih je množica lahko še enkrat videla, športniki so malce spregovorili o svojih osebnih izkušnjah na OI, ljudje pa so jim z navdušenjem in s spoštovanjem ploskali. Tudi ekipa navijačev je ostala skupaj; ves večer smo se smejali in uživali v naših zadnjih olimpijskih trenutkih skupaj.
Kako zabavno poletje je bilo! Resnično nepozabno. Tako hvaležna sem, da sem bila lahko na tak način del olimpijske ekipe. Zahvaljujem se vsem, ki ste mi to omogočili; tega ne bom nikoli pozabila.
Hvala, da ste se mi pridružili na tej poti, in upam, da ste uživali!
Rio, adijo – mogoče se spet srečamo v Tokiu. ;)''
... in še ena slika z včerajšnjega proslavljanja ...
Resnično upam, da bomo športniki lahko še naprej navdihovali generacije mladih, kot je tale, da bodo sanjali velike sanje, se borili v težkih trenutkih, postali šampioni ter nekega dne izkusili pomen in lepoto športa ... in s tem življenja samega. Saj to je smisel vsega tega, mar ne?
''In tako se je vse končalo.
Ves svet je v vznemirjenju in skušnjavi pričakoval olimpijske igre, občutili smo močno navdušenje ob zmagah tekmovalcev in sočustvovali s poraženci. Ob koncu iger smo se zavedeli, da čas teče prehitro, saj se je že začel nov olimpijski cikel. Kot športnica se spomnim, da človek potrebuje nekaj časa, da dojame ves dogodek, da se uspeha ne zaveš takoj (vsaj jaz se ga nisem). Tudi izgube in razočaranja potrebujejo svoj čas, da jih preboliš.
Vsaka štiri leta nekateri športniki in njihovi trenerji zapustijo prizorišče z medaljami okrog vratu. Za njimi so tisti, ki so veseli, da so sodelovali, ki so se potrudili po svojih najboljših močeh, čeprav niso nujno dosegli najboljših rezultatov. In potem so tisti, ki so se jim sesule sanje, ki se jim je zlomilo srce. Svet je lep, toda tudi krut. Seveda so medalje največ vredne, toda vsak olimpijec in olimpijka si zasluži spoštovanje. Tako hitro pozabimo, kako težko se je sploh kvalificirati za olimpijske igre. Vsak športnik je ambasador (najboljši možen!) svoje domovine in s pozitivno lučjo sveti na svoj narod. To je nekaj, na kar bi morala biti vsaka država ponosna, saj so naši športniki po mojem mnenju najmočnejši promotorji naše države.
Tudi to leto so slovenski športniki dokazali, da spadajo med najboljše tekmovalce na svetu. Osvojili smo štiri olimpijske medalje! In še lepo zbirko najboljših osmih in najboljših šestnajst rezultatov! Za državo z zgolj dvema milijonoma prebivalcev smo res lahko zelo zadovoljni. V največje veselje mi je bilo, da sem si nekaj dogodkov lahko ogledala v živo. Biti v Riu je bila najljubša olimpijska izkušnja, kar sem jih kdaj doživela. Čutim, da sem tokrat res uživala v olimpijskem vzdušju, namesto da bi s tesnobo pričakovala svoja tekmovanja (nočem reči, da ni zabavno tekmovati – to je najbolj neverjeten občutek!). Tokrat sem se res lahko sprostila, bila sem lahkotna, nisem čutila nobenega pritiska in ni mi bilo treba izpolniti nobenih pričakovanj.
Ko sem se vrnila domov, sem rekla, da že pogrešam Rio. Sklenila sem nova prijateljstva, s celotno ekipo navijačev ustvarila neverjetne spomine ter poglobila vezi s predstavniki drugih olimpijskih delegacij in sponzorjev. Rio lahko najbolje opišem z besedo VAU J V tem mestu je nekaj magičnega in veličastnega – njegov videz, vsa ta voda, ki ga obkroža, nenavadni hribi, resnično pozitivni ljudje, odlična hrana in pijača ... vse ima tako edinstveno vzdušje in tega še nisem nikjer doživela. Drama in kaos, o čemer so poročali mediji v povezavi z različnimi problemi mesta – kriminal, virus zika ... – no, nič od tega ni bilo res. Na plaži smo doživeli dve manjši tatvini, ampak hej, to se dogaja tudi drugje po svetu. Olimpijske igre so bile čudovito organizirane, potekale so gladko in kot turisti smo čutili, da nas ljudje spoštujejo in cenijo. Vse skupaj je bila dih jemajoča izkušnja.
Na včerajšnjem poolimpijskem sprejemu v prestolnici Slovenije (v BTC-ju) smo lepo zaključili te poletne olimpijske igre (z izjemo paraolimpijskih iger) in vsi smo se spomnili, da se vse lepe stvari enkrat končajo. Bilo je zabavno, da smo se spet vsi zbrali in slavili naše športne junake, tiste z medaljami in tiste brez njih. Nastope športnikov z medaljami so prikazali na velikem zaslonu, da jih je množica lahko še enkrat videla, športniki so malce spregovorili o svojih osebnih izkušnjah na OI, ljudje pa so jim z navdušenjem in s spoštovanjem ploskali. Tudi ekipa navijačev je ostala skupaj; ves večer smo se smejali in uživali v naših zadnjih olimpijskih trenutkih skupaj.
Kako zabavno poletje je bilo! Resnično nepozabno. Tako hvaležna sem, da sem bila lahko na tak način del olimpijske ekipe. Zahvaljujem se vsem, ki ste mi to omogočili; tega ne bom nikoli pozabila.
Hvala, da ste se mi pridružili na tej poti, in upam, da ste uživali!
Rio, adijo – mogoče se spet srečamo v Tokiu. ;)''
... in še ena slika z včerajšnjega proslavljanja ...
Resnično upam, da bomo športniki lahko še naprej navdihovali generacije mladih, kot je tale, da bodo sanjali velike sanje, se borili v težkih trenutkih, postali šampioni ter nekega dne izkusili pomen in lepoto športa ... in s tem življenja samega. Saj to je smisel vsega tega, mar ne?
