Rokometni reprezentant Darko Cingesar je o olimpijskih igrah najprej sanjal. Pisalo se je leto 2004 in tekme slovenskih rokometašev na olimpijskem turnirju v Atenah je spremljal pred TV-zaslonom …
»Če mi bo kdaj uspelo v rokometu, tudi jaz želim in verjamem, da lahko pridem na olimpijske igre! Obljubim ti tudi, da domov prinesem kolajno,« je slabih 12 let nazaj mami Mariji »napovedal« Cingesar, od malih nog uspešen športnik in navdušen navijač. Njegovih evforičnih besed mama nikdar ne bo pozabila: na njih ga je spomnila 10. aprila letos, dan potem, ko je – skupaj s soigralci in strokovnim vodstvom – te sanje tudi dejansko uresničil (Slovenija si je na Švedskem z odlično igro že tekmo pred koncem kvalifikacijskega turnirja prislužila vozovnico za Rio 2016). »Njemu so morda res malo ušle iz spomina, jaz pa se jih spominjam, kot da jih je izrekel včeraj,« je povedala. Darko je priznal, da je na to vmes že malo pozabil in da je bila obljuba precej smela, je povsem jasen v napovedi, da četa selektorja Veselina Vujovića v Brazilijo odhaja z visokimi cilji; prav gotovo želijo izboljšati doslej najvišje osmo mesto iz Sydneyja 2000.
Sreča, veselje: otrok gre na olimpijske igre!
»Že sama uvrstitev na olimpijske igre je neverjeten dosežek, sanje vsakega športnika. Če nam res uspe še vrhunski rezultat, toliko bolje!« je povedal igralec, ki igra na levem krilu slovenske reprezentance. Dodal je, da same uvrstitve na olimpijske igre ni dojel povsem takoj. »Morda tudi zato, ker smo minimalno izgubili tisto tekmo, občutek najprej ni bil povsem tisti povsem pravi. Nato pa sem se ponoči zbudil in si rekel – pa saj jaz grem na olimpijske igre?! Neverjeten občutek, ki se je nato le še stopnjeval,« je povedal Darko in pristavil, da so svoje dodali tudi navijači in najbližji, ki so mu ob povratku domovine zelo nazorno pokazali, kako ponosni so nanj in na celotno ekipo.
Med njimi je tudi mama Marija: »Sreča, veselje. Moj otrok gre na olimpijske igre, tega si nisem nikdar mislila. Je pa to vsekakor nagrada za vso trdo delo v karieri, za vse, kar je moral prestati.« Darko se je na mamo in družino sicer spomnil že takoj po ključni tekmi s Švedsko: »Poslal nam je en tak res lep SMS. Ob njem so me oblile sreče. Zapisal je, da je to tudi nagrada zame, za atija, za brata … za vse najbližje! Ko smo se potem še slišali …«
»Kaj je to rokomet?«
Cingesar je športno pot začel kot nogometaš, nakar so ga v šoli »rekrutirali« v rokometni krožek. »Kaj je to rokomet?« jih je najprej vprašal, a se nato dal hitro prepričati – češ, žogo mečeš na gol, pa veliko golov pade! »Šel sem na trening, poskusil in bilo mi je všeč. Starša sta bila vesela mojega hobija. Bi me pa zagotovo podpirala tudi pri kakem drugem športu; le da bi delal nekaj takega, kar bi me veselilo in bi bilo dobro zame,« je povedal Cingesar, ki ga mama še vedno spremlja na tekmah – če le utegne. »Vedno je imel mojo polno podporo, podporo celotne družine,« je povedala Marija, ki se ji nikdar ni bilo težko spopadati z goro športne opreme, ki sta jo oba sinova prinesla domov.
Poškodba ga je ustavila le za kratko
Mama je bila ključna tudi v težkih trenutkih. Ne le ob bolečih porazih, ampak tudi predvsem ob poškodbi hrbta, ki ga je, ko se je pred leti prvič odpravil zdoma, v Velenje, doletela ob zelo neprimernem trenutku. »Prišel sem v nov klub, pa sem se takoj poškodoval. Šok, stres … Ni bilo prijetno. K sreči sem se vrnil nazaj hitreje od pričakovanj, a vsekakor bi bilo vse skupaj veliko težje, če ne bi bilo podpore in spodbudnih besed mame in nasploh mojih najbližjih,« je povedal Cingesar, mama Marija pa je dodala: »Jasno je bilo vidno, da mu je hudo, da mu ni vseeno. Pomagali smo, kakor bi pomagali vsi starši. Dajali smo mu pozitivno energijo. Očitno se je več kot izplačalo.«
Pričakuje neverjetno in nepozabno dogodivščino
Danes 25-letni Cingesar ima za sabo fantastično leto, ki ga je ob olimpijskih igrah začinil še s klubskim prestopom: njegova naslednja postaja (po Mariboru) je namreč hrvaški velikan PPD Zagreb. »Ja, nič, bomo šli pa na kakšno tekmo v Zagreb,« se ne pusti zmesti mama, medtem oko je Darko kajpak odločen, da tudi v novem okolju pokaže, kaj vse zmore. Toda še prej ga čaka izjemen reprezentančni izziv. Čeprav je Rio 2016 predvsem športni izziv, se Cingesar olimpijskih iger veseli tudi kot občega spektakla: »Vemo, da Brazilci znajo naredili pravi karneval, zato pričakujem neverjetno in nepozabno dogodivščino. Govoril sem z nekdanjim olimpijcem Bernardom Vajdičem, ki mi je povedal, da so igre, predvsem pa njihova otvoritev, nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.« Brez dvoma bo vse tekme spremljala tudi mama, pa čeprav se za pot v Južno Ameriko ni odločila: »Brez dvoma ne bom zamudila iger naših. Verjamem, da bomo vsi ponosni na naše fante!«
Sreča, veselje: otrok gre na olimpijske igre!
»Že sama uvrstitev na olimpijske igre je neverjeten dosežek, sanje vsakega športnika. Če nam res uspe še vrhunski rezultat, toliko bolje!« je povedal igralec, ki igra na levem krilu slovenske reprezentance. Dodal je, da same uvrstitve na olimpijske igre ni dojel povsem takoj. »Morda tudi zato, ker smo minimalno izgubili tisto tekmo, občutek najprej ni bil povsem tisti povsem pravi. Nato pa sem se ponoči zbudil in si rekel – pa saj jaz grem na olimpijske igre?! Neverjeten občutek, ki se je nato le še stopnjeval,« je povedal Darko in pristavil, da so svoje dodali tudi navijači in najbližji, ki so mu ob povratku domovine zelo nazorno pokazali, kako ponosni so nanj in na celotno ekipo.
Med njimi je tudi mama Marija: »Sreča, veselje. Moj otrok gre na olimpijske igre, tega si nisem nikdar mislila. Je pa to vsekakor nagrada za vso trdo delo v karieri, za vse, kar je moral prestati.« Darko se je na mamo in družino sicer spomnil že takoj po ključni tekmi s Švedsko: »Poslal nam je en tak res lep SMS. Ob njem so me oblile sreče. Zapisal je, da je to tudi nagrada zame, za atija, za brata … za vse najbližje! Ko smo se potem še slišali …«
»Kaj je to rokomet?«
Cingesar je športno pot začel kot nogometaš, nakar so ga v šoli »rekrutirali« v rokometni krožek. »Kaj je to rokomet?« jih je najprej vprašal, a se nato dal hitro prepričati – češ, žogo mečeš na gol, pa veliko golov pade! »Šel sem na trening, poskusil in bilo mi je všeč. Starša sta bila vesela mojega hobija. Bi me pa zagotovo podpirala tudi pri kakem drugem športu; le da bi delal nekaj takega, kar bi me veselilo in bi bilo dobro zame,« je povedal Cingesar, ki ga mama še vedno spremlja na tekmah – če le utegne. »Vedno je imel mojo polno podporo, podporo celotne družine,« je povedala Marija, ki se ji nikdar ni bilo težko spopadati z goro športne opreme, ki sta jo oba sinova prinesla domov.
Poškodba ga je ustavila le za kratko
Mama je bila ključna tudi v težkih trenutkih. Ne le ob bolečih porazih, ampak tudi predvsem ob poškodbi hrbta, ki ga je, ko se je pred leti prvič odpravil zdoma, v Velenje, doletela ob zelo neprimernem trenutku. »Prišel sem v nov klub, pa sem se takoj poškodoval. Šok, stres … Ni bilo prijetno. K sreči sem se vrnil nazaj hitreje od pričakovanj, a vsekakor bi bilo vse skupaj veliko težje, če ne bi bilo podpore in spodbudnih besed mame in nasploh mojih najbližjih,« je povedal Cingesar, mama Marija pa je dodala: »Jasno je bilo vidno, da mu je hudo, da mu ni vseeno. Pomagali smo, kakor bi pomagali vsi starši. Dajali smo mu pozitivno energijo. Očitno se je več kot izplačalo.«
Pričakuje neverjetno in nepozabno dogodivščino
Danes 25-letni Cingesar ima za sabo fantastično leto, ki ga je ob olimpijskih igrah začinil še s klubskim prestopom: njegova naslednja postaja (po Mariboru) je namreč hrvaški velikan PPD Zagreb. »Ja, nič, bomo šli pa na kakšno tekmo v Zagreb,« se ne pusti zmesti mama, medtem oko je Darko kajpak odločen, da tudi v novem okolju pokaže, kaj vse zmore. Toda še prej ga čaka izjemen reprezentančni izziv. Čeprav je Rio 2016 predvsem športni izziv, se Cingesar olimpijskih iger veseli tudi kot občega spektakla: »Vemo, da Brazilci znajo naredili pravi karneval, zato pričakujem neverjetno in nepozabno dogodivščino. Govoril sem z nekdanjim olimpijcem Bernardom Vajdičem, ki mi je povedal, da so igre, predvsem pa njihova otvoritev, nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.« Brez dvoma bo vse tekme spremljala tudi mama, pa čeprav se za pot v Južno Ameriko ni odločila: »Brez dvoma ne bom zamudila iger naših. Verjamem, da bomo vsi ponosni na naše fante!«
