Nadaljujemo z zgodbami olimpijcev in njihovih mam. Nasmeh je zaščitni znak najhitrejše Slovenke zadnjih let Maje Mihalinec in njene mame Damijane, druži pa ju tudi ljubezen do športa. Odlična šprinterka iz Mozirja (njen osebni rekord na 100 metrov znaša 11.34 sekunde, na 200 metrov pa 23,04 sekunde) počasi, a zanesljivo že kuka proti Riu.
»Ne znam vam povedati, kako ponosna sem na to, da je moja hči na odlični poti do tega, da postane olimpijka. Ponosna, vesela, hkrati pa me je tudi malo strah. Ob vsakem njenem nastopu trprim, pa čeprav traja le par sekund. Sama vem, kako je, ko ti pride nekaj vmes pred nastopom, ki si ga neizmerno želiš,« je povedala mama Damijana, nekdanja uspešna odbojkarica. Maja se strinja, da večje tekme od olimpijske ni in komaj čaka 13. julij, ko bodo imena potnikov v Rio tudi uradno objavljena. O rezultatskih ciljih zato še ne želi govoriti, je pa zato mama povedala: »Vem, da ni nekdo, ki bi ga zdelala trema. Če bi jo, še iz bloka ne bi mogla štartati. Verjamem, da se bo odrezala kot zna. Če slučajno ne bo zadovoljna z rezultatom, pri meni dvoma ni – to je nekaj, česar nisem pričakovala niti v sanjah.«
Maja je po gimnaziji študij – odnosov z javnostmi in španščine – nadaljevala v ZDA, kjer je sicer, kot je priznala sama, rezultatsko napredovala manj od pričakovanj, je pa dobila dodaten zagon in še več zmagovalne miselnosti. »Spomnim se pogovorov s sošolci, ki sem jim rekla, da bom nekoč nastopila za Slovenijo na OI. No, takrat nisem vedela, kako težko bo!« je povedala, mama pa je pristavila: »Vidiš, si pa že takrat pomislila na to. In to je pomembno!«
Če se nečesa lotiš, vztrajaj in delaj
Majini prvi olimpijski spomini so atletski – spominja se Alenke Bikar, ki je pred leti kraljevala v »njenih« disciplinah na 100 in 200 m, nanjo pa jo vežejo tudi lepi spomini na vzdušje na največji slovenski atletski dogodek v Velenju, kjer je Maja že kot mlada atletinja redno spremljala nastope naših najboljših. Pravi, da bi o vzornici težko govorila, saj je vsak atlet posameznik s svojo zgodbo, se je pa ves čas zgledovala po svojih starših: »Ona dva sta moja največja idola. Vcepila sta mi pridnost in disciplino, dobila sem življenjske navade športnika, ki ti v vsakem oziru pridejo še kako prav.« Mama ji je pri tem že večkrat položila na srce: »Če se nečesa lotiš, vztrajaj in delaj, da boš nekaj naredil. Če ti ne uspe, lahko vsaj rečeš, da si poskusil. Najslabše je, če takoj obupaš.«
Mama je bila pred težko izbiro, hčerka hvaležna
»Kadar je bila kriza, je bila mama vedno tu in je reševala težave. Ob poškodbah je klicala naokrog, iskala ljudi, terapevte,« je povedala Maja, ki je imela par let nazaj težave s hrbtom. Bila je reden gost pri ortopedu, ki je sumil, da bo potrebovala operacijo, a pred tem bi morala opraviti še nekoliko bolj invazivno raziskavo. Pred posegom bi morala mama podpisati, da se strinja s tem in zaveda možnih posledic. »Bila sem že tik pred tem, da podpišem, a potem me je malo 'zvilo'. Z Majo sva se obe zjokali. Zelo močno si je želela nastopiti na pomembnem tekmovanju, ki se je takrat bližalo, k ar ob operaciji ne bi bilo možno.« Maja nato ni šla pod nož – po maminem poizvedovanju se je našla drugačna (uspešna) rešitev, s fizioterapijo. »To niso prijetne stvari. Pridejo ti do srca. Otrok in njegovo zdravje, to je del tebe ...« je povedala Damijana, Maja pa je dodala: »To naju je zelo povezalo in mami sem zelo hvaležna, ker mi je znala pomagati, prevzeti odgovornost.« Odločitev ni bila lahka – mama je namreč tehtala med zdravjem otroka in Majino željo po nastopu na tekmi: »Če ne bi bila tudi sama športnica, bi ji najbrž rekla, naj neha, tako pa ... Vedela sem da boli, hkrati pa, da Maja želi vztrajati, ker ima šport rada. In kdor ima šport rad, mora iti kdaj tudi čez prag bolečine.«
Šport v genih
Ob vsem tem ne čudi, da sta mati in hči stkali poseben odnos. »Pri nas doma se, sploh o športu, pogovarjamo precej prosto. Tudi oče in mlajša sestra sta zelo vpeta v šport, v odbojko,« je povedala Maja, ki je bila tudi sama do konca osnovne šole zapisana odbojki, medtem ko je mama dodala: »Res je. Je pa potrebno paziti, kako komunicirati z Majo, če rezultat morda kdaj ni najboljši. Ali pa če zamešam kakšno stotinko pri rezultatu (smeh).« Maja zelo ceni podporo mame in cele družine, ki razume, koliko trdega dela je potrebnega za uspeh: »Všeč mi je, da imam ob sebi ljudi, ki poznajo šport. Sicer mi gre občasno še vedno včasih na živce, ko mi kdo reče, češ 'tako smo to mi počeli nekoč', sem pa zdaj že večkrat prišla do spoznanj, kako dragocene so lahko take besede.«
Maja mami, čeprav tega, kot pravi sama, vedno ne pokaže (in obratno), čustva vrača: »Spomnim se recimo nastopa na lanskem svetovnem prvenstvu v Pekingu. Ni ga boljšega občutka, kot ko prideš po nastopu do telefona, na katerem te že čaka mamino sporočilo. Pa čeprav je morala zato vstati sredi noči, da bi me lahko gledala v živo!«
.jpg)
Maja je po gimnaziji študij – odnosov z javnostmi in španščine – nadaljevala v ZDA, kjer je sicer, kot je priznala sama, rezultatsko napredovala manj od pričakovanj, je pa dobila dodaten zagon in še več zmagovalne miselnosti. »Spomnim se pogovorov s sošolci, ki sem jim rekla, da bom nekoč nastopila za Slovenijo na OI. No, takrat nisem vedela, kako težko bo!« je povedala, mama pa je pristavila: »Vidiš, si pa že takrat pomislila na to. In to je pomembno!«
Če se nečesa lotiš, vztrajaj in delaj
Majini prvi olimpijski spomini so atletski – spominja se Alenke Bikar, ki je pred leti kraljevala v »njenih« disciplinah na 100 in 200 m, nanjo pa jo vežejo tudi lepi spomini na vzdušje na največji slovenski atletski dogodek v Velenju, kjer je Maja že kot mlada atletinja redno spremljala nastope naših najboljših. Pravi, da bi o vzornici težko govorila, saj je vsak atlet posameznik s svojo zgodbo, se je pa ves čas zgledovala po svojih starših: »Ona dva sta moja največja idola. Vcepila sta mi pridnost in disciplino, dobila sem življenjske navade športnika, ki ti v vsakem oziru pridejo še kako prav.« Mama ji je pri tem že večkrat položila na srce: »Če se nečesa lotiš, vztrajaj in delaj, da boš nekaj naredil. Če ti ne uspe, lahko vsaj rečeš, da si poskusil. Najslabše je, če takoj obupaš.«
Mama je bila pred težko izbiro, hčerka hvaležna
»Kadar je bila kriza, je bila mama vedno tu in je reševala težave. Ob poškodbah je klicala naokrog, iskala ljudi, terapevte,« je povedala Maja, ki je imela par let nazaj težave s hrbtom. Bila je reden gost pri ortopedu, ki je sumil, da bo potrebovala operacijo, a pred tem bi morala opraviti še nekoliko bolj invazivno raziskavo. Pred posegom bi morala mama podpisati, da se strinja s tem in zaveda možnih posledic. »Bila sem že tik pred tem, da podpišem, a potem me je malo 'zvilo'. Z Majo sva se obe zjokali. Zelo močno si je želela nastopiti na pomembnem tekmovanju, ki se je takrat bližalo, k ar ob operaciji ne bi bilo možno.« Maja nato ni šla pod nož – po maminem poizvedovanju se je našla drugačna (uspešna) rešitev, s fizioterapijo. »To niso prijetne stvari. Pridejo ti do srca. Otrok in njegovo zdravje, to je del tebe ...« je povedala Damijana, Maja pa je dodala: »To naju je zelo povezalo in mami sem zelo hvaležna, ker mi je znala pomagati, prevzeti odgovornost.« Odločitev ni bila lahka – mama je namreč tehtala med zdravjem otroka in Majino željo po nastopu na tekmi: »Če ne bi bila tudi sama športnica, bi ji najbrž rekla, naj neha, tako pa ... Vedela sem da boli, hkrati pa, da Maja želi vztrajati, ker ima šport rada. In kdor ima šport rad, mora iti kdaj tudi čez prag bolečine.«
Šport v genih
Ob vsem tem ne čudi, da sta mati in hči stkali poseben odnos. »Pri nas doma se, sploh o športu, pogovarjamo precej prosto. Tudi oče in mlajša sestra sta zelo vpeta v šport, v odbojko,« je povedala Maja, ki je bila tudi sama do konca osnovne šole zapisana odbojki, medtem ko je mama dodala: »Res je. Je pa potrebno paziti, kako komunicirati z Majo, če rezultat morda kdaj ni najboljši. Ali pa če zamešam kakšno stotinko pri rezultatu (smeh).« Maja zelo ceni podporo mame in cele družine, ki razume, koliko trdega dela je potrebnega za uspeh: »Všeč mi je, da imam ob sebi ljudi, ki poznajo šport. Sicer mi gre občasno še vedno včasih na živce, ko mi kdo reče, češ 'tako smo to mi počeli nekoč', sem pa zdaj že večkrat prišla do spoznanj, kako dragocene so lahko take besede.«
Maja mami, čeprav tega, kot pravi sama, vedno ne pokaže (in obratno), čustva vrača: »Spomnim se recimo nastopa na lanskem svetovnem prvenstvu v Pekingu. Ni ga boljšega občutka, kot ko prideš po nastopu do telefona, na katerem te že čaka mamino sporočilo. Pa čeprav je morala zato vstati sredi noči, da bi me lahko gledala v živo!«
