Ob uvrstitvi na OI od veselja vrgel v zrak semafor z rezultatom

Ob uvrstitvi na OI od veselja vrgel v zrak semafor z rezultatom
Čeprav Bojan Tokić pravi, da je imel večji vpliv na njegovo športno pot oče, naš najboljši namiznoteniški igralec nikakor ne pozablja »enako pomembne, le manj vidne vloge«, ki jo je imela njegova mama Božana. V izjemno iskrivem pogovoru, polnem smeha, a tudi resnejših tonov, vam predstavljamo njun odnos.
Tokić, ki je v Slovenijo zaradi vojne vihre prišel v 5. razredu osnovne šole, se je z namiznim tenisom najprej ukvarjal iz zabave in ljubezni do gibanja. »Zabava, hec. Tako je bilo vse do 18., 19. leta, ko sem se potem odločil, da postanem profesionalec in odidem v Nemčijo,« je povedal Bojan. Mama in oče sta ga ves čas podpirala, z njim sta bila tako ali drugače ves čas. »Ko je odšel v Nemčijo, smo se potem že kar malo hecali, češ da čim ga je bolel zob, smo šli na pot k njemu,« je v smehu povedala Božana, Bojan pa je dodal, da nikdar ne bo pozabil žrtvovanja staršev, ki so večkrat v petek šli na 700 km dolgo pot, si ogledali njegovo tekmo, šli za par ur spat, nato pa spet nazaj v Slovenijo. »Zelo smo navezani in te stvari so mi v ključnih trenutkih največ pomenile. Zelo pomembno je, da imaš topel dom, pa čeprav začasno ne stanuješ v njem,« je povedal Tokić. Mama je dodala, da jih je zagotovo zaznamovala tudi grozljiva vojna izkušnja, zaradi katere so Bosno in Hercegovino tudi zamenjali za Slovenijo: »Sem smo prišli sami, vse smo si morali izboriti. Če pogledam nazaj, nas je to zagotovo še bolj povezalo.«

Mama tekme spremlja brez tona
Bojanova mama Božana pravi, da so ji sinovi rezultati zelo pomembni in da je ob spremljanju njegovih tekem v živo zelo »aktivna« – precej bolj kot mož. »Zdaj imamo dogovor, da ko je tekma, jaz gledam, on gre malo naokrog, pa mu potem jaz povem, kako se je izteklo,« se je zasmejala in ob tem dodala, da tekme, če jih gleda po televiziji, vedno gleda brez zvoka: »Spomnim se, da so me v času Bojanovih prvih iger v Pekingu večkrat vprašali, kako je bilo gledati sina in kaj sem delala. Ja kaj, TV sem prižgala, dala na tiho, potem pa vmes, da sem koristno porabila čas in malo umirila napetost, še marsikaj postorila po stanovanju!« 

Še kako si je želel postati olimpionik
Oba imata zelo žive spomine na prvo uvrstitev na olimpijske igre – uvrstitev v Peking 2008 je bila za oba »najbolj močen športni trenutek« doslej. Slišala sta se po telefonu. »Mama vedno pokliče, ko zmagam, ko izgubim, pa ne, kar ji kar malo zamerim,« je povedal Bojan in nasmejal mamo: »Dobro, dobro, zdaj sem se že malo spremenila. Zdaj niti ne kličem več, to zna bolj oče, zna vse skupaj lepše zapakirati v celofan, jaz sem bolj neposredna.« Tudi Bojan je zelo neposreden – sploh ob namiznoteniški mizi. S tem je povezana tudi anekdota z zadnje tekme, ki je odločila, da je po dveh neuspešnih poskusih Bojanu vendarle uspelo priti na olimpijski turnir: »Ja nič, semafor z rezultatom sem pred sodnikom vrgel v zrak!« Tokić je bil neuspešen v kvalifikacijah za Sydney 2000 in Atene 2004 – predvsem za slednje igre je bil med resnimi kandidati, a – kot je priznal sam – ni zdržal psihološko: »To mi je pomagalo za naprej. Če sem leta 2004 to doživljal kot turnir za biti ali ne biti, je bilo štiri leta kasneje drugače. Vsekakor pa sem bil izjemno navdušen. Imel sem kakovost, to sem vedel, hkrati pa sem si še kako želel postati olimpionik. Toda stvari se morajo tudi poklopiti …«  Tokić je v »domovini« namiznega tenisa na Kitajskem prišel do tretjega kroga, kjer je izgubil proti kasnejšemu zmagovalcu, domačinu Ma Linu.

Če ga piči komar, bo v težavah komar
V Riu Tokić želi, kot vedno, predvsem prikazati najboljšo igro kot zna: »Marsikomu sem lahko nevaren. Gremo iz tekme v tekmo!« Mamina pričakovanja so nekoliko drugačna. »Naj predvsem pride domov brez zike …« je začela, a nato nadaljevala: » … Čeprav, moj mož se je že zdavnaj pošalil, da če bo Bojana pičil komar, bo komar tisti, ki bo v težavah. Sploh, ker bo začutil tudi mamino kri!« Bojan sicer pričakuje igre s kakšnim organizacijskim zapletom (»Brazilci so pač bolj sproščeni.«), kar pa bi znalo rešiti sproščeno vzdušje: »Res mi je všeč, da so športen narod. Večkrat sem bil že tam in lepo je videti, kako že zjutraj tečejo, igrajo nogometno odbojko … Verjamem, da bomo uživali!«


 

Glavni sponzorji

Veliki sponzorji

Sponzorji